V Ajdovščino se je dokončno vrnil spomladi 1968. Občini je podaril kip Ivana Cankarja (postavljen je na Trgu I. slovenske vlade). V Parizu je Vodaine izdal Pilonove uganke o pariških slikarjih (L'Oracle des peintres à Paris : devinnettes pour les amis curieux et connaisseurs), v letu 1969 je Orakelj slikarjev izšel tudi v slovenskem prevodu.
Priznali so mu status borca za severno mejo. V Parizu je izšla knjižica Œillets rouges pour Paris. Petite anthologie de poèmes slovènes s Pilonovimi prevodi slovenskih pesnikov. V letu 1970 je bil Veno Pilon pobudnik posthumne razstave slikarskih del Milana Klemenčiča v Ajdovščini in na gradu Kromberk. Prejel je Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Sin Dominique ga je obiskal z ženo Odile in prvorojencem Françoisom. Zadnje dni je zanj skrbela nečakinja Pavla, umrl je 23. septembra 1970 v Ajdovščini.
»Vprašujem se, ali se je res izplačalo, ali sem moral vse to doživeti, da sem se tako otipal Na robu. Prepustil sem se življenju, ki se je igralo z menoj in me je oblikovalo po svoje, tridimenzionalno, zato sem ga ljubil ̶ do roba.«
