Življenje

»Spomladi sem ob Soči prežal na zoro pred sončnim vzhodom, z jutranjo meglico in roso pa se solzil, da sem z akvarelom odhitel v šolo.«

Najzgodnejša dela zaznamujeta lirični in realistični izraz risbe iz časa šolanja ter post-impresionistično vzdušje prvih slikarskih del, ki se osredotočajo na domačo krajino.

Veno Pilon je sedem let obiskoval goriško realko (Ginnasio reale na K.K. Staatsgymnasium). Profesor risanja, »češki Nemec« Otokar Wohanka, ga je podpiral pri likovnem ustvarjanju; v spominu sta mu ostala tudi slovenska profesorja, znanstvenika Ferdinand Seidl in Ivan Košnik. V družini Cirile Medvedove je imel Pilon priložnost videti slike Riharda Jakopiča ter prvo razstavo goriških slikarjev na domu dr. Antona Dermote. Dr. Mirko Koršič, ljubitelj in zbiratelj slovenske umetnosti, je bil (po 1. sv. vojni) eden pomembnih Pilonovih podpornikov.

Gorica je bila pred bližajočo se 1. svetovno vojno živahno središče multikulturnega življenja. Ob podpori močnega meščanstva se je razvijal krog slovenskih likovnih ustvarjalcev, intelektualcev in literatov, s središčem v Trgovskem domu. Od 1912–1914 je na goriškem poučeval Fran Tratnik, ki »je že užival velik sloves kot risar v monakovskem Simplicissimusu« in velja za glavnega predhodnika ekspresionizma na Slovenskem. Njegova dela je Pilon videl v izložbi Slovenske knjigarne.

Pilon se je družil s sošolci in kolegi (pozneje znanimi umetniki in

»Polni upa so me z mnogimi prijatelji poslali na študij v Prago«

»Prejšnje lirične pokrajine so zamenjali človeški liki, socialna bitja, žrtve svojih strasti, poklica in okolice«

Linija se zalomi in nazobča ob stiku z velemesti, kjer študira. Ekspresija, ki je takrat v zraku (in v njem samem), se ne izraža samo v potezi, temveč tudi v vsebini – motivih iz družbenega dna predmestij. Sorodne prizore upodablja tudi sočasna grafika; dramatičnost dosega s črno-belimi kontrasti v linorezih in z divjo potezo v jedkanicah.

Prvič je bil Pilon javnosti predstavljen v času mirovne konference v Parizu, na razstavi jugoslovanskih umetnikov (Exposition des Artistes Yugoslaves) v Palais des Beaux ̶ Arts (Petit Palais, april ̶ maj 1919) s tremi akvareli, nastalimi v ruskem ujetništvu. Poleti je v Jakopičevem paviljonu z uspehom razstavil ruske akvarele in pastele, ki jih je ustvaril v Ljubljani. V jeseni je pridobil državno podporo za študij na likovni akademiji v Pragi, kjer je opravil sprejemni izpit. V Pragi so študirali še drugi Slovenci: Jaro Hilbert, Ive Šubic, Božidar Jakac, Josip Vidmar, Ferdo Kozak in France Mesesnel, največ se je družil s slednjima. Na prošnjo družine se je ob božiču vrnil domov, da poskrbi za osirotelo nečakinjo Pavlo.

»Velemesto me je zaprlo v svoje zidovje, da nisem videl ne neba ne sonca. Tekal sem za človekom, slekel sem ga navlake civilizacije, da je nag zatrepetal pred