Življenje

Avtoportret, 1918

»V dokumentih sem razbral, da sem se rodil v Ajdovščini, in Haidenschaft, in Aidussina, ki leži na temeljih starega rimskega Castra Mutatio. Tam, kjer je vipavska burja zaobrnila rimskim vojščakom kopja, kakor pravi pripovedka; na meji med Vzhodom in Zahodom, na meji primorske province in dežele Kranjske, na prelomu dveh stoletij, ko se je človeški razum začel motorizirati.«

Veno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 kot Venceslav Pillon, v hiši vinskega trgovca Bolaffia »v gasi pod kolono« v Ajdovščini. Živel je v delu Pilonove galerije, v katerem je imel njegov oče pekarno. Ob očetu Domenicu (Furlanu) in materi Urški (Vipavki, roj. Trošt), je odraščal z bratom Jožefom ter s sestrami Marijo (por. Marc), Alojzijo (Bras), Milko (Lenščak) in Justo (Ravbar). Učitelj na ajdovski ljudski šoli, France Turk, je opazil Pilonovo likovno nadarjenost in njegovi materi priporočil, naj nadaljuje šolanje v Gorici.

V domačem okolju je bil prvi Pilonov mentor slikar in fotograf Milan Klemenčič, pionir slovenskega lutkarstva. Pilon je pozornost (mimoidočega) Klemenčiča pritegnil tako, da je svojo prvo oljno sliko sušil visečo z domačega okna … pri slikarju doma, v Šturjah, je »občudoval njegove prefinjene lutke« in imel na voljo bogato knjižnico. Sodeloval je pri nastajanju prvih lutkovnih predstav (vabila), med študijem v Pragi pa je Klemenčiču poročal o lutkovnem gledališču. Med razvalinami poslopja v Palih je Pilon srečal slikarja Avgusta Schlegla

Mesto v megli (Gorica), 1914

»Spomladi sem ob Soči prežal na zoro pred sončnim vzhodom, z jutranjo meglico in roso pa se solzil, da sem z akvarelom odhitel v šolo.«

 

Najzgodnejša dela zaznamujeta lirični in realistični izraz risbe iz časa šolanja ter post-impresionistično vzdušje prvih slikarskih del, ki se osredotočajo na domačo krajino.

 

Veno Pilon je sedem let obiskoval goriško realko (Ginnasio reale na K.K. Staatsgymnasium). Profesor risanja, »češki Nemec« Otokar Wohanka, ga je podpiral pri likovnem ustvarjanju; v spominu sta mu ostala tudi slovenska profesorja, znanstvenika Ferdinand Seidl in Ivan Košnik. V družini Cirile Medvedove je imel Pilon priložnost videti slike Riharda Jakopiča ter prvo razstavo goriških slikarjev na domu dr. Antona Dermote. Dr. Mirko Koršič, ljubitelj in zbiratelj slovenske umetnosti, je bil (po 1. sv. vojni) eden pomembnih Pilonovih podpornikov.

 

Gorica je bila pred bližajočo se 1. svetovno vojno živahno središče multikulturnega življenja. Ob podpori močnega meščanstva se je razvijal krog slovenskih likovnih ustvarjalcev, intelektualcev in literatov, s središčem v Trgovskem domu. Od 1912–1914 je na goriškem poučeval Fran Tratnik, ki »je že užival velik sloves kot risar v monakovskem Simplicissimusu« in velja za glavnega predhodnika ekspresionizma na Slovenskem. Njegova dela je Pilon videl v izložbi Slovenske knjigarne.

 

Pilon se je družil s sošolci in kolegi (pozneje znanimi umetniki in

Sled, 1917

»Neprenehoma sem tičal pri oknu, risal in akvareliral na eni strani ljudski vrvež, na drugi pa brezmejno daljo v večni igri letnih časov, oblakov in sonca.«

Aktivno udeležen v 1. svetovni vojni ustvarja skice in risbe v tušu in kredi, ki predstavljajo suvereno likovno dokumentaristiko iz strelskih jarkov in vojaškega vsakdana, medtem ko so akvareli, nastali za časa ujetništva v Lipecku, subtilni, fini in harmonični.

V aprilu 1915 (štiri dni po maturi) je bil Veno Pilon mobiliziran v avstroogrsko vojsko. Po urjenju v Ljubljani je bil odpeljan na fronto pri Krnu, spomladi 1916 je bil udeležen v napadu na Arsiero in Asiago na južnem Tirolskem. V juliju so ga premestili na fronto v Galicijo (današnja Ukrajina), kjer so ga zajeli kozaki. Po tem je bil prek Kijeva in Moskve odpeljan v vojno ujetništvo v rusko zdravilišče Lipeck ob reki Voronež. Preko Rdečega križa si je dopisoval s sorodniki, Kosovelovimi iz Tomaja, profesorjem Košnikom; družil se je z ruskimi intelektualci in umetniki, tam je doživel oktobrsko revolucijo. V jeseni 1918 je pobegnil in se z vlakom prek Kijeva, Brest-Litovska, Moravske in Dunaja vrnil v Ljubljano ̶ z risbami in akvareli, nastalimi na bojiščih in v ujetništvu. Domov v Ajdovščino se ni mogel vrniti zaradi italijanske okupacije Primorske. Spoznal je Riharda Jakopiča in druge umetnike in intelektualce, posebej blizu sta mu bila Fran Albreht in Karel Dobida. Kot vojak je sodeloval pri obrambi severne meje na Koroškem, v bližini

Arhitekt Viktor Sulčič, 1922

»Polni upa so me z mnogimi prijatelji poslali na študij v Prago«

 

»Prejšnje lirične pokrajine so zamenjali človeški liki, socialna bitja, žrtve svojih strasti, poklica in okolice«

 

Linija se zalomi in nazobča ob stiku z velemesti, kjer študira. Ekspresija, ki je takrat v zraku (in v njem samem), se ne izraža samo v potezi, temveč tudi v vsebini – motivih iz družbenega dna predmestij. Sorodne prizore upodablja tudi sočasna grafika; dramatičnost dosega s črno-belimi kontrasti v linorezih in z divjo potezo v jedkanicah.

 

Prvič je bil Pilon javnosti predstavljen v času mirovne konference v Parizu, na razstavi jugoslovanskih umetnikov (Exposition des Artistes Yugoslaves) v Palais des Beaux ̶ Arts (Petit Palais, april ̶ maj 1919) s tremi akvareli, nastalimi v ruskem ujetništvu. Poleti je v Jakopičevem paviljonu z uspehom razstavil ruske akvarele in pastele, ki jih je ustvaril v Ljubljani. V jeseni je pridobil državno podporo za študij na likovni akademiji v Pragi, kjer je opravil sprejemni izpit. V Pragi so študirali še drugi Slovenci: Jaro Hilbert, Ive Šubic, Božidar Jakac, Josip Vidmar, Ferdo Kozak in France Mesesnel, največ se je družil s slednjima. Na prošnjo družine se je ob božiču vrnil domov, da poskrbi za osirotelo nečakinjo Pavlo.

 

»Velemesto me je zaprlo v svoje zidovje, da nisem videl ne neba ne sonca. Tekal sem za človekom, slekel sem ga navlake civilizacije, da je nag zatrepetal pred

Amour simple, 1921

»Začela se je nova doba, zapustiti moram črno-belo in se vrniti k barvi.«

 

»Vživel sem se v pokrajino in v domače ljudstvo, v njih sem našel zdravje in neizčrpno snov za opazovanje. Zato je bila ta doba najplodovitejša v mojem življenju.«

 

Študij in za njim nastanitev v Ajdovščini ustvarita plodna tla za slikarsko ustvarjanje prve polovice 1920-ih, enega od vrhuncev Pilonovega opusa. Plastično, kubistično občutene krajine so prave arhetipske podobe Vipavske doline, iz katerih je čutiti njihovo primarnost. Tihožitja se veselijo lastne materialnosti, portreti pa predstavljajo umetniški presežek s svojo psihološko analizo modela, ki jo slikar doseže z ekspresivno deformacijo realne podobe.

 

Veno Pilon je v pismu Karlu Dobidi napovedal v slikarstvu vrnitev k barvi. V domači hiši v Ajdovščini si je sam uredil atelje in intenzivno slikal. Francetu Mesesnelu je pisal o slikanju portretov Kogoja, Pavle, Milke, Spazzapana, očeta, Juste ter o goriški skupini futuristov. Gorica je bila njegova edina vez s kulturnim svetom; tam se je oblikovala multinacionalna skupina umetnikov (Circolo Artistico Gorizia), kritikov in ljubiteljev umetnosti ̶ Veno Pilon, Lojze Spazzapan, Marij Kogoj, Ivan Čargo, Vika Podgorska, Sofronio Pocarini, Antonio Morassi, Oscar Brunner, Giuseppe Gyra, Umberto Cuzzi. Grafične plošče je Pilon v natis pošiljal v Firence, z Mesesnelom si je v Prago pisno izmenjeval

Manja, 1926

»PARIS! Nikdar pozneje se mi ni zdel Pariz tako skrivnostno lep kot tedaj, ko sem prvič s hrepenenjem meril razdaljo do njega. In kako sem se počutil srečnega, čeprav neskončno neznatnega, ko sem se na postaji zlil v morje množice, ki me je izpljusknilo na levi breg Siene.«

 

Morassiju je pisal o ustvarjalni krizi, obenem pa naslikal izvrsten portret Rusinja. Prijatelj Franjo Bratina ga je spodbujal: »Si slikar, ki prezira lepoto in slika resnico.« Za božič je prvič potoval v Pariz. Dobidi in Mesesnelu je pisal o svojih pariških doživetjih. Srečal je hrvaškega slikarja Iva Režka (znanca z akademije v Pragi), ki je naslikal Pilonov portret in ga razstavil v Salon des Indépendants.

 

»Po utesnjenosti, ki sem jo občutil v raznih deželah, me je Pariz na mah prevzel s svojo neomejeno svobodo, lahko fantazijo, kultom lepote, posebno ženske.«

Spoznal je Manio Gorochowskaio, risal je akte in kavarniške scene.

 

Junija 1926 se je prek Azurne obale vrnil domov. Naročil se je na revijo Cahiers d'Art. Prevzel je pekarno, potem ko je oče Domenico (Ménigo) zbolel in v letu 1927 umrl. Mesesnelu je potrdil sodelovanje na razstavi v Pragi, kjer je bila prodana slika Ajdovščina. Včlanil se je v italijanski umetniški sindikat in jeseni sodeloval na prvi razstavi v Trstu (odkupljeni sta bila sliki Lokavec in Sv. Križ), kjer je bil za svoje delo nagrajen z zlato medaljo.

À la Rotonde, 1930

»Zatekel sem se v Pariz, da se v množici zgubim in pozabim nase.«

 

Selitev v francosko prestolnico, kamor ga je močno vleklo in ki ga očara že ob obisku leta 1925, spremeni tudi likovni slog preostalega opusa risbe in grafike. Poteza se zmehča in zreducira na najosnovnejše, motivika se sprosti v prizorih iz pariških kavarn, v portretih zanimivih pariških likov in številnih aktih.

 

Razprodajal je slike, da bi odšel v Pariz. Večji del je za majhen denar odkupil prijatelj Danilo Lokar … Dobidi je poslal mavčni odlitek Ivana Cankarja in mu pisal, da spet slika. Zapustil je Ajdovščino (pekarno je prevzela sestra Milka z možem Lenščakom) in se v novembru 1928 stalno naselil v Parizu. V letu 1930 je umrla mati Urška.

 

Na začetku umetniške kariere fotografira podobe Vipavske doline in Krasa, ob koncu življenja pa na diapozitive ujame praktično vse, kar ga obdaja in zanima (cikel Ferrania). Vmes, v 1930-ih, postavi nekatere mejnike v slovenski umetniški fotografiji. S svojimi nadrealističnimi tihožitji in občutnimi portreti prav nič ne zaostaja za razvojem pariške fotografske scene, takrat ene od svetovnih fotografskih središč.

 

Pilon se je v Parizu začel intenzivno ukvarjati s fotografijo.

V Salon des Indépendants je razstavljal portreta plesalcev Lidije Wisiak in Vaclava Vlčka (1931). Likovni kritik Nesto Jacometti je v Parizu izdal knjigo Têtes de Montparnasse, v kateri je

Hiša A. Renoirja, 1929

1929

Poleti je potoval v Provanso in na Azurno obalo. Pot je nadaljeval v Rim, Neapelj in okolico (Sorrento, Capri) ter v Firence. Na poti je skiciral in slikal. Preko Benetk je odpotoval domov na Vipavsko. Kot razstavljavec in član odbora je sodeloval na drugi goriški sindikalni razstavi.

 

1931

V Ajdovščini je fotografiral sorodnike (sestro Justo, nečakinjo Pavlo z možem Maksom Lutmanom), Danila in Zdenka Lokarja ter prijatelja Stipeta Štekarja.

 

1935

Med obiskom Ajdovščine je naslikal nekaj okoliških krajev.

 

1947 – 1949

Pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji (prvotno V srcu Evrope) je skrbel za sceno, opremo, kostume in masko.

 

1954

V Moderni galeriji je razstavljal grafike, risbe in fotografije. Na poti v Ljubljano si je na Bienalu v Benetkah ogledal pregledno razstavo prijatelja Lojzeta Spazzapana.

Ivan Cankar, 1927

V Ajdovščino se je dokončno vrnil spomladi 1968. Občini je podaril kip Ivana Cankarja (postavljen je na Trgu I. slovenske vlade). V Parizu je Vodaine izdal Pilonove uganke o pariških slikarjih (L'Oracle des peintres à Paris : devinnettes pour les amis curieux et connaisseurs), v letu 1969 je Orakelj slikarjev izšel tudi v slovenskem prevodu.

Priznali so mu status borca za severno mejo. V Parizu je izšla knjižica Œillets rouges pour Paris. Petite anthologie de poèmes slovènes s Pilonovimi prevodi slovenskih pesnikov. V letu 1970 je bil Veno Pilon pobudnik posthumne razstave slikarskih del Milana Klemenčiča v Ajdovščini in na gradu Kromberk. Prejel je Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Sin Dominique ga je obiskal z ženo Odile in prvorojencem Françoisom. Zadnje dni je zanj skrbela nečakinja Pavla, umrl je 23. septembra 1970 v Ajdovščini.

»Vprašujem se, ali se je res izplačalo, ali sem moral vse to doživeti, da sem se tako otipal Na robu. Prepustil sem se življenju, ki se je igralo z menoj in me je oblikovalo po svoje, tridimenzionalno, zato sem ga ljubil  ̶  do roba.«