»PARIS! Nikdar pozneje se mi ni zdel Pariz tako skrivnostno lep kot tedaj, ko sem prvič s hrepenenjem meril razdaljo do njega. In kako sem se počutil srečnega, čeprav neskončno neznatnega, ko sem se na postaji zlil v morje množice, ki me je izpljusknilo na levi breg Siene.«
Morassiju je pisal o ustvarjalni krizi, obenem pa naslikal izvrsten portret Rusinja. Prijatelj Franjo Bratina ga je spodbujal: »Si slikar, ki prezira lepoto in slika resnico.« Za božič je prvič potoval v Pariz. Dobidi in Mesesnelu je pisal o svojih pariških doživetjih. Srečal je hrvaškega slikarja Iva Režka (znanca z akademije v Pragi), ki je naslikal Pilonov portret in ga razstavil v Salon des Indépendants.
»Po utesnjenosti, ki sem jo občutil v raznih deželah, me je Pariz na mah prevzel s svojo neomejeno svobodo, lahko fantazijo, kultom lepote, posebno ženske.«
Spoznal je Manio Gorochowskaio, risal je akte in kavarniške scene.
Junija 1926 se je prek Azurne obale vrnil domov. Naročil se je na revijo Cahiers d'Art. Prevzel je pekarno, potem ko je oče Domenico (Ménigo) zbolel in v letu 1927 umrl. Mesesnelu je potrdil sodelovanje na razstavi v Pragi, kjer je bila prodana slika Ajdovščina. Včlanil se je v italijanski umetniški sindikat in jeseni sodeloval na prvi razstavi v Trstu (odkupljeni sta bila sliki Lokavec in Sv. Križ), kjer je bil za svoje delo nagrajen z zlato medaljo. Preizkušal se je tudi v kiparstvu (večina del se ni ohranila) ̶ »Pošiljam ti nekaj plastike, kjer sem še popoln diletant in se moram šele doboriti do sloga, vendar me stvar zanima« je pisal Francetu Mesesnelu (1927).
