»Zatekel sem se v Pariz, da se v množici zgubim in pozabim nase.«
Selitev v francosko prestolnico, kamor ga je močno vleklo in ki ga očara že ob obisku leta 1925, spremeni tudi likovni slog preostalega opusa risbe in grafike. Poteza se zmehča in zreducira na najosnovnejše, motivika se sprosti v prizorih iz pariških kavarn, v portretih zanimivih pariških likov in številnih aktih.
Razprodajal je slike, da bi odšel v Pariz. Večji del je za majhen denar odkupil prijatelj Danilo Lokar … Dobidi je poslal mavčni odlitek Ivana Cankarja in mu pisal, da spet slika. Zapustil je Ajdovščino (pekarno je prevzela sestra Milka z možem Lenščakom) in se v novembru 1928 stalno naselil v Parizu. V letu 1930 je umrla mati Urška.
Na začetku umetniške kariere fotografira podobe Vipavske doline in Krasa, ob koncu življenja pa na diapozitive ujame praktično vse, kar ga obdaja in zanima (cikel Ferrania). Vmes, v 1930-ih, postavi nekatere mejnike v slovenski umetniški fotografiji. S svojimi nadrealističnimi tihožitji in občutnimi portreti prav nič ne zaostaja za razvojem pariške fotografske scene, takrat ene od svetovnih fotografskih središč.
Pilon se je v Parizu začel intenzivno ukvarjati s fotografijo.
V Salon des Indépendants je razstavljal portreta plesalcev Lidije Wisiak in Vaclava Vlčka (1931). Likovni kritik Nesto Jacometti je v Parizu izdal knjigo Têtes de Montparnasse, v kateri je prijatelju Pilonu posvetil celo poglavje. Naročil se je na revijo Minotaure, Alberta Skire.
Motive črpa iz kavarniških prizorov, utripa pariškega vsakdana, iz kroga eksistencialistov, takratnih ameriških turistov, Slovencev na obisku, tu je tudi znameniti umetniški model Kiki de Montparnasse. Večidel nastajajo karikaturne risbe, krokiji in spontani risarski zapisi na vsakršni dosegljivi papirnati podlagi; nekatere kasneje uporabi kot predloge svojim grafičnim listom.
Leta 1934 se je poročil z Anne-Marie Guichard, profesorico angleščine, živela sta v ateljeju na Rue de la Grande Chaumière v Parizu. Uspešno se je posvečal fotografiji, ki se je v tem času utrjevala kot nova umetnost in v risbo beležil življenje na bohemskem Montparnassu (La Coupole, Le Dôme, Select). Leta 1937 se jima je rodil sin Dominique.
- 2. sv. vojno je Pilon sodeloval z založnikom Doretom Ogrizkom ̶ za serijo vodičev je risal vinjete pariških scen. Dokumentarno je fotografiral za ameriški filmski studio 20th Century Fox. Na sodelovanje pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji (po scenariju prijatelja Cirila Kosmača) se je pripravljal kot asistent režije v filmskem studiu v Joinvilleu. V Slovenijo je pošiljal knjige o filmu in dobavljal filmsko opremo za Triglav film. Zaradi prekoračitve trimesečnega roka za vrnitev v Francijo - v domovino je odšel v jeseni 1947 in se vrnil v Pariz v januarju 1949 – izgubi stalno bivališče ter s težavo pridobi dovoljenje za začasno bivanje.
Z njim so se družili Slovenci na študiju v Parizu ̶ Špelca Čopič, Djurdja Flere, Fedja Košir, Tanja Vrtačnik, Jože Javoršek, France Mihelič, Ciril Velepič in Ivan Bratko. Pri Pilonovih sta silvestrovo praznovala Mihelič in dr. Izidor Cankar. V letu 1950 je bil Pilon (po posredovanju Miroslava Krleže) imenovan za sekretarja razstave L'Art Médieval Yougoslave. Poleg Cankarja in Krleže so ga obiskovali še France Stele, Ljubo Babić in August Šenoa. S Francetom Miheličem sta si delila skicirko, Pilona pa je večkrat portretiral tudi Gabrijel Stupica. Pilon se je začel intenzivno posvečati prevajanju slovenske poezije v francoščino.
Slikar Miha Maleš ga je ob obisku Pariza (1951) spodbudil, da je poslal serijo grafik Montparnasse v Moderno galerijo v Ljubljani. Cirila Kosmača je portretiral ob legendarni pariški modelki Kiki. Pariz so leta 1952 obiskali slikar Marij Pregelj, mladi umetnostni zgodovinar Luc Menaše, slikar Lojze Spacal (Pilon ga je spoznal v Trstu) ter umetnostni zgodovinar Fran Šijanec, ki je nato o Pilonovem delu napisal prodorno oceno. Pilon je ponovno začel slikati, med drugim je dovršil materin portret iz leta 1928.
Čeprav se ilustracija pojavlja redko, in še to predvsem po 2. svetovni vojni, po svoji kakovosti predstavlja pomemben del Pilonovega risarskega opusa. Zanjo značilna elegantna in nervozna linija, skicoznost ob neposrednem prenašanju življenjskih motivov na papir, vselej prisoten psihološki portret ter duhovitost detajlov so rezultat umetnikove poglobljenosti v besedilo in njegove analize ključnih trenutkov v pripovedi.
Leta 1953 je sklenil pogodbo za ilustracije knjige Tartarin iz Tarascona v slovenskem prevodu Karla Dobide. V naslednjem letu ga je Dobida, direktor Narodne in Moderne galerije, pritegnil za razstavo grafike in risbe (ter ob postavitvi tudi fotografije) v slednji.
Pilon je bil med leti 1955 in 1963 zastopnik grafične založbe L'Oeuvre Gravée iz Züricha, prijatelja in likovnega kritika Nesta Jacomettija.
V Parizu so ga obiskali Edvard Kocbek, Mira in France Mihelič (ob svoji razstavi v jugoslovanski galeriji) ter Tatjana in Božidar Jakac. Za I. grafični bienale v Ljubljani (1955) sta Pilon in Zoran Mušič pridobila dela pomembnih umetnikov mednarodne pariške šole. Pilona sta obiskala Ferdo in Nada Kozak (1956), Janez Mesesnel je raziskoval Pilonov opus za diplomo iz umetnostne zgodovine.
III. grafičnega bienala (1959) se je udeležil tudi Jacometti, ki je svojo umetniško zbirko dopolnil z deli Janeza Bernika in (pozneje) drugih slovenskih umetnikov.
Na pobudo prijateljev (med njimi Marjana Kozine in Vlada Kozaka) je bila Pilonu kot umetniku 1960 dodeljena jugoslovanska pokojnina. V letu 1963 je umrla žena Anne-Marie. Na pobudo Dobide so pri Slovenski matici leta 1965 izšli Pilonovi spomini Na robu z izvirnimi ilustracijami.
Ob njegovi sedemdesetletnici (1966) so mu v Moderni galeriji pripravili slikarsko retrospektivno razstavo. Tipograf slovenskega rodu Jean Vodaine je v svoji reviji Dire. Revue européenne de Poésie objavljal Pilonove prevode pesmi Alojza Gradnika, Daneta Zajca, Josipa Murna, Otona Župančiča in dela Lojzeta Krakarja. Občina Ajdovščina mu je leta 1967 podelila naslov častnega občana.
