»Začela se je nova doba, zapustiti moram črno-belo in se vrniti k barvi.«
»Vživel sem se v pokrajino in v domače ljudstvo, v njih sem našel zdravje in neizčrpno snov za opazovanje. Zato je bila ta doba najplodovitejša v mojem življenju.«
Študij in za njim nastanitev v Ajdovščini ustvarita plodna tla za slikarsko ustvarjanje prve polovice 1920-ih, enega od vrhuncev Pilonovega opusa. Plastično, kubistično občutene krajine so prave arhetipske podobe Vipavske doline, iz katerih je čutiti njihovo primarnost. Tihožitja se veselijo lastne materialnosti, portreti pa predstavljajo umetniški presežek s svojo psihološko analizo modela, ki jo slikar doseže z ekspresivno deformacijo realne podobe.
Veno Pilon je v pismu Karlu Dobidi napovedal v slikarstvu vrnitev k barvi. V domači hiši v Ajdovščini si je sam uredil atelje in intenzivno slikal. Francetu Mesesnelu je pisal o slikanju portretov Kogoja, Pavle, Milke, Spazzapana, očeta, Juste ter o goriški skupini futuristov. Gorica je bila njegova edina vez s kulturnim svetom; tam se je oblikovala multinacionalna skupina umetnikov (Circolo Artistico Gorizia), kritikov in ljubiteljev umetnosti ̶ Veno Pilon, Lojze Spazzapan, Marij Kogoj, Ivan Čargo, Vika Podgorska, Sofronio Pocarini, Antonio Morassi, Oscar Brunner, Giuseppe Gyra, Umberto Cuzzi. Grafične plošče je Pilon v natis pošiljal v Firence, z Mesesnelom si je v Prago pisno izmenjeval komentarje o Andréu Derainu, dopisoval si je tudi z Dobido v Dalmacijo. Njegov atelje je obiskal ugledni umetnostni zgodovinar dr. Antonio Morassi in bil navdušen nad njegovo »močno, zdravo in globoko ekspresivno umetnostjo« ̶ med njima so se razvili intenzivni stiki. Poleti je dokončal portret Karle Kanc, krajine Žaga, Cesta, Črniče in več tihožitij. Na Jesenski razstavi »Slovenski in hrvaški mlajši umetniki« v Ljubljani (Jakopičev paviljon) se je poleg grafike predstavil s svojim novim, ekspresivnim opusom (23 oljnih slik). Saša Šantl se je nanj odzval z grobo kritiko, Dobida pa je njegov karakter ocenil kot »preveč posveten, preveč zunanji, premalo samosvoj«. Antonio Morassi ga je povabil na razstavo v Gorici, vendar je Pilon čutil »duševno samoto na deželi«. Mesesnel je uvrstil Pilonov opus v Zbornik za umetnostno zgodovino, njegovi deli Milka in Tihožitje s hruško je odkupila Narodna galerija v Ljubljani. Morassi mu je pomagal pri vzpostavitvi sodelovanja s Carlom Giuliom Bragaglio, vodjo avantgardistične galerije v Rimu, v kateri je Pilon samostojno razstavljal. Spoznal je futurističnega umetnika Enrica Prampolinija, ki je bil navdušen nad njegovim delom. Takoj za tem je sodeloval na prvi Goriški razstavi (v organizaciji Morassija) in doživel velik uspeh – prodal je krajine Vipava, Žaga in Cesta. Na Beneškem bienalu so razstavili njegovo grafiko Amour simple (april ̶ september 1924). Po posredovanju Alojzija Resa so na sočasni razstavi v galeriji Bevilacqua La Massa (v palači Ca'Pesaro) v Benetkah predstavili še tri druge njegove grafike. Giorgio Carmelich je njegovemu delu posvetil zanimivo razpravo. Skupaj s Spazzapanom sta sanjala o Parizu.
