Blog

Silvester Komel je bil svojevrsten poet pokrajine. Kot izjemen kolorist jo je znal s prefinjenim čutom za barvo in njene svetlobe na platna priklicati tako, da jo je preoblikoval skozi dialog s stvarnostjo ter z dojemanjem lastnega miselnega sveta in občutij. Pokrajina mu je služila kot prizorišče, na katerem narava in v njej človek razpirata časovne in zgodovinske razsežnosti, z njo je skozi dimenzije preteklega in zdajšnjega posegal v vizijo prihajajočega.

Na svoji umetniški poti je ostal dosledno zavezan iskanju in zazrtosti v svoj notranji pogled, s čimer je – v neprestanem odzivu na resničnost vsakdana – presegal meje vidnih horizontov. Tudi v zgodnjih delih, v katerih se je naslonil na abstraktni ekspresionizem in njegovo iluzionistično različico ter informel. V svoje tedaj nastale preproste krajine je, kot leta 1985 zapiše Giuseppe Mazzariol, postavil nekakšne upesnjene oblikovne vizije gora, polj in hiš, takih, kakršne so. In pri tem ga je vodila natančna, jasna zavest o obstoječem, o vsakdanji resničnosti, s katero se je, včasih tudi silovito, spopadal.

Rodna pokrajina, prvotni vir navdiha in stalnica ustvarjalnega izziva, je bila namreč pri Komelu povsem osebno občutena. Predvsem kraška, kot pravi sam: »Kadar rečem pokrajina, vselej pomislim na Kras.« Vse je našel v pokrajini, do katere je oblikoval odnos ob stiku s tamkajšnjimi ljudmi, njihovo trdno držo pa je simbolično označil s svetlobo. Te kulturne krajine Krasa iz sredine 60. let niso več stvarni posnetki videnega, ampak presnovljen odziv na konkretno, obdajajoče.

Svojo odločitev za stopanje po poti v čisto abstrakcijo, ki jo je po obisku Pariza v letu 1958 oblikoval v samosvojo govorico, brez posnemanja zahodnih vzorov, je umetnik ubesedil sam: »Težil sem za tem, da čim prej zabrišem formo in da to vlogo prevzame barva: barva kot sporočilo, barva kot ambient, barva kot sredstvo, ki pomaga razumeti misel, občutek, vsebino. Ker je namesto oblike nastopila barva, se je barvna intenzivnost večala, kasneje preidem v popolno barvno intenzivnost. […] Težil sem za tem, da se čim prej otresem kakršne koli figurativnosti in da sliki vtisnem večplastno podoživetje vidnega. V tem je bil zajet ves ta zagonetni proces oziroma evolucija moje slike«.

Komel je bil dosleden v slikarskem raziskovanju; leta 1968 je svoj modus operandi strnil v izjavo: »Slikati nameravam dalje od slike do slike: čim bolj spontano, čim bolj neodvisno od mode v svetu, čim bolj zvest sam sebi in svojim problemom«. In ko je okoli leta 1970 njegov ustvarjalni zagon dosegel vrhunec, se je  podoba z »eruptivno silovitostjo« razprostrla po platnih velikih formatov.  

To desetletje je zaznamovala količinsko in kakovostno izjemna produkcija. Nastale slike skoraj osupnejo s svojimi silovitimi barvnimi izbruhi, svetlobo nevidnega sonca in z igro povečanih detajlov v ospredju. Iluzionistične abstraktne podobe, ki se, kot pravi Zoran Kržišnik, s svojimi ogromnimi dimenzijami približujejo stenskemu slikarstvu, gledalca vključujejo kot soudeleženca, ga pozivajo k vstopu v svoja vsemirja ter z njim vzpostavljajo svojstven dialog.

Svoje interpretacije pokrajine, človeka v njej, sveta in vesolja je slikar zajel v močne čutne barve, ob tem pa je prevajal nevidno v vidno, nespoznavno v spoznavno, v napetosti neprestanega preizpraševanja, kdo smo in kam gremo …

Njegove v 80. letih 20. stoletja nastale slike, v katerih je ohranil prvinsko čistost barv, kažejo prevladujočo vlogo atmosfere, ki sta se ji podredila oblika in nadzor. Pozna dela, večidel nepodpisana, nas nagovarjajo z barvo izčiščenega poetičnega jezika, skozi svetlobo. Zdi se, kot bi bila ta nova vizualnost odraz slikarjevega intenzivnega, neprestanega iskanja in stremljenja po odgovorih na vprašanja o človekovem bivanju, iskanje reda v kaosu in harmonije znotraj neubranosti bivanjske izkušnje.

Skozi izraze iskrenega slikarstva je Komel v svojih kozmičnih krajinah iskal prisotnost človeka in smisel njegovega prebivanja. V njih prepoznavamo že zrelo drža umetnika (in človeka), ki se je z novim zaupanjem prepustil nedoumljivemu kozmičnemu redu. Skozi dela zaslutimo umetnikov vstop v pomirjenje, korak v spravo z »vesoljnim dogajanjem«, sprejetje nepredstavljivih razsežnosti Vesolja. Kot bi nam slikar pred svojim zemeljskim odhodom v nekakšen nagovor položil na platna svojo vizijo, filozofijo in misel samo.

Razstavo v Pilonovi galeriji smo posvetili nedavno preminuli umetnikovi ženi, gospe Sonji Komel, ki je bila neločljivo povezana z njegovo življenjsko in ustvarjalno potjo.

Silvester Komel (Rožna Dolina, 5. 9. 1931‒24. 12. 1983) je bil eden najvidnejših slovenskih slikarjev krajinarjev druge polovice 20. stoletja. Po šolanju na Šoli za umetno obrt se je leta 1953 vpisal na ljubljansko Akademijo za upodabljajočo umetnost, kjer je študiral pri Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju ter leta 1968 tudi diplomiral.

Med študijem in po njem je deloval kot angažiran profesor likovne vzgoje na osnovnih šolah v Mirnu in Šempetru pri Gorici, kjer je uvajal sodobne pedagoške metode. Svojo prvo samostojno razstavo je postavil leta 1960 v Novi Gorici, širši javnosti pa je postal prepoznaven po odmevni razstavi v ljubljanski Mestni galeriji leta 1971, ki jo je pripravil likovni kritik Stane Bernik. V naslednjih letih je intenzivno ustvarjal ter svoja dela razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v jugoslovanskih razstaviščih ter uglednih galerijah v tujini. Zaradi bolezni se je leta 1980 invalidsko upokojil in umrl tri leta kasneje med pripravo velike retrospektivne razstave.

Umetnik, ki je s svojimi slikami vstopal v prostore vesolja in svetlobe, svetovja, ki jih le zaslutimo, je za seboj zapustil obsežen in vrhunski opus. Izražal se je predvsem v slikarskem mediju, bil pa je tudi izvrsten risar. Snoval je tapiserije in se posvečal tudi uporabni grafiki. Njegovo delo je bilo v strokovni javnosti visoko cenjeno; leta 1975 je prejel Bevkovo nagrado za slikarstvo in pedagoško delo, leta 1981 pa nagrado Prešernovega sklada za slikarske dosežke.

Razstava Silvestra Komela, ki je s svojim delom globoko zaznamoval primorski in slovenski likovni prostor, je na ogled do nedelje, 13. septembra 2026. Ob tej prvi samostojni predstavitvi umetnikovega opusa v Pilonovi galeriji smo izdali katalog s spremno besedo Tine Ponebšek, direktorice in besedilom Tanje Cigoj, kustosinje razstave, oblikovanje pa je delo Primoža Breclja.

V soboto, 5. septembra 2026, pa smo v Pilonovi galeriji spominu na umetnikovo obletnico rojstva namenili dogodka: v dopoldanskem času vabimo k ustvarjanju otroke in družine, popoldan pa se po razstavi Silvestra Komela lahko sprehodite v družbi umetnikovega sina Boštjana Komela in kustosinje Tanje Cigoj. Več na: Delavnica in vodstvo ob 95. obletnici rojstva Silvestra Komela | Pilonova Galerija

Reprodukcije:

Silvester Komel, Brez naslova (Sonja), b. d., tempera, papir, 42 x 30 cm, zasebna last, foto: Boštjan Komel

Silvester Komel, Igra s svetlobo, 1971, akril, olje, platno, 100 x 100 cm, zasebna last, foto: Boštjan Komel

Silvester Komel, Iluzorna izhodišča, 1983, akril, olje, platno, 143 x 200 cm, zasebna last, foto: Boštjan Komel

Silvester Komel, Nepojasnjen vdor, 1971, olje, platno, 100 x 100 cm, last Pilonove galerije Ajdovščina, foto: Primož Brecelj

Silvester Komel, Ob izvoru, 1974, akril, olje, platno, 100 x 120 cm, zasebna last, foto Boštjan Komel

Silvester Komel, Odmevi ruja, 1966, olje, iverka, 47 x 59 cm, zasebna last, foto: Boštjan Komel

Silvester Komel, Sproščena sila, 1972, akril, olje, platno, 200 x 300 cm, zasebna last, foto: Boštjan Komel