Blog

Priložnostna vitrina v stalni zbirki Vena Pilona

Ob 100. obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela

»Ali si novi človek?« Kosovelovo vprašanje še danes nagovarja z nezmanjšano močjo. Genialni pesnik s Krasa, ki ga je Veno Pilon v svoji avtobiografiji Na robu opisal kot mladeniča, »zasanjano strmečega v svet za velikimi naočniki, ki so širili njegov pogled v brezmejnost«, je Pilona srečal le enkrat – v Tomaju, ko je Pilon na povabilo Stana Kosovela obiskal Kosovelovo družino.

Zato je še toliko bolj pomenljivo, da je bil prav Pilon tisti, ki je štiriindvajset let po Kosovelovi smrti prvi začel prevajati njegove pesmi v francoščino. Na začetku petdesetih let 20. stoletja je pripravljal prvo obsežnejšo antologijo slovenske poezije v francoskem jeziku. Zasnoval jo je pod naslovom Même un petit peuple chante  (Tudi malo ljudstvo prepeva), vendar antologija zaradi različnih okoliščin ni nikoli izšla.

Neuresničena izdaja je pomenila tudi tiho razvrednotenje Pilonovega izjemnega vložka v prevajanje in predstavljanje slovenske poezije francoskemu bralstvu. Njegova vizija, da bi slovenski pesniki in pesnice dobili svoje mesto v francoskem kulturnem prostoru, je bila pozneje v zgodovini prevajanja dolgo spregledana. Pilon pri tem ni bil le posrednik med jeziki, temveč tudi med kulturami: slovensko literarno ustvarjalnost je razumel kot pomemben del evropskega duhovnega prostora.

Pri tem prizadevanju je imel pomembnega sodelavca Jeana Vodaina, pesnika, tipografa, založnika in oblikovalca. Pilon in Vodaine sta sodelovala pri prevodih slovenske poezije v francoščino, Vodaine pa jih je objavljal tudi v svoji reviji Dire, včasih vzporedno z izvirniki. Ena od številk iz leta 1964 je francoskemu bralstvu približala več Kosovelovih pesmi, med njimi tudi tiste, ki sodijo med najmočnejše izraze Kosovelove vizionarske, ekspresionistične in družbenokritične poetike. Izvod omenjene revije Dire smo v letu 2025 z odkupom na dražbi pridobili v zbirko dokumentarnega gradiva Pilonove galerije.

Del Pilonove zamisli o francoski predstavitvi slovenske poezije se je uresničil v knjižici Œillets rouges pour Paris  (Rdeči nageljni za Pariz), ki jo je leta 1970 natisnil Jean Vodaine. V njej so bile objavljene pesmi slovenskih pesnikov, povezanih s Parizom, med njimi tudi Srečka Kosovela. Pilon je izvod knjižice prejel na smrtni postelji.

V vitrini so predstavljene knjižne in revijalne izdaje ter Pilonovi rokopisni prevodi Kosovelove poezije. Posebej dragoceni so zapisi v Pilonovem zvezku, v katerem je v zadnjih letih življenja, kljub tihemu razočaranju nad neuresničeno antologijo, še vedno beležil svoje ustvarjalno prevajalsko delo. Rokopisi razkrivajo Pilona kot umetnika, ki se slovenski kulturi ni posvečal le s podobo, temveč tudi z besedo – kot prevajalec, posrednik in zagovornik njene mednarodne navzočnosti.

Leto 2026 je Vlada Republike Slovenije razglasila za Kosovelovo leto, saj obeležujemo 100. obletnico pesnikove smrti. Razglasitev je poklon enemu najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja, katerega poezija ostaja presenetljivo aktualna tudi danes.

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v Sežani in otroštvo preživel v Tomaju. V Ljubljani je obiskoval realko, nato pa študiral romanistiko, slavistiko in filozofijo. Ustvarjal je le nekaj let, vendar je zapustil izjemno obsežen in raznolik opus. Njegova poezija združuje kraško občutljivost, ekspresionistično stisko, konstruktivistično drznost, družbeno kritiko in globoko humanistično misel. Umrl je 27. maja 1926, star komaj dvaindvajset let.

Kosovel se je kot klasik slovenske poezije uveljavil predvsem po smrti. Njegove pesmi so bile večkrat izdane, preučevane, uglasbene in prevedene v številne jezike. Pilonovi in Vodainovi prevodi so dragocen del te zgodbe, saj pričajo o zgodnjem, vizionarskem in dolgo premalo ovrednotenem prizadevanju, da bi Kosovelova poezija prestopila meje slovenskega jezika in nagovorila tudi francoski kulturni prostor.

Reprodukcije (arhiv Pilonove galerije Ajdovščina):

Srečko Kosovel, Le vent (Veter), prevod Vena Pilona

Iz revije Dire, št. 7, serija III, 1964

Iz Pilonovega zvezka (Srečko Kosovel, Kons. 5)