Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Letošnji avgust zaznamuje 130. obletnica rojstva Viktorja Sulčiča (Križ pri Trstu, 2. 8. 1895 ̶ Buenos Aires, 9. 9. 1973), arhitekta, slikarja, pesnika, pisatelja in domoljuba. Starša sta mu zgodaj umrla in Sulčič je otroštvo preživel pri teti. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, leta 1914 pa je zaključil ugledno obrtno šolo v Trstu. Risba je bila na šoli med najpomembnejšimi šolskimi predmeti in Sulčič je tu pridobil temeljno umetniško in tehnično risarsko znanje. Istega leta je bil vpoklican v Avstro-ogrsko vojsko. Jeseni leta 1919 se je vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Firencah, kjer je obiskoval kiparsko specialko (prof. Domenico Trentacoste). Naslednje leto je Sulčič vpisal arhitekturo, kamor ga je vleklo - med ohranjeno Sulčičevo korespondenco hranimo v galeriji tudi pismi, v katerih prijatelju Venu Pilonu omenja svojo namero zamenjave študijske smeri. S Pilonom, ki je bil v šolskem letu 1920/21, po opravljenem sprejemnem izpitu, vpisan v drugi letnik slikarske specialke, je Sulčič skupaj bival v Firencah. O tem Pilon v svoji avtobiografiji Na robu zapiše: »Med prijatelji pa sem najbolj cenil študenta arhitekture Sulčiča, s Krasa doma. Gospodinja, pri kateri sva stanovala, se je čudila, da študirava, čeprav nisva bogatih staršev, češ da je to nemogoče v takratni Italiji.« Tedaj je Pilon leto dni starejšega prijatelja tudi portretiral – v eno izmed dveh portretnih risb, ki jih hranimo v galeriji, je z energično potezo s svinčnikom ujel njegovo podobo med ustvarjanjem.

V marcu 1922 je Sulčič na Kraljevem inštitutu lepih umetnosti (Reale Instituto di Belle Arti) v Bologni opravil zaključni izpit (Licenza d`Archittetura), pridobil naziv »professore di disegno architettonico« (profesor arhitekturnega risanja) ter opravil diplomski izpit. 

Po nekajmesečni zaposlitvi v Rivi ob Gardskem jezeru je Sulčič v letu zatem začel z delom pri enemu najpomembnejših hrvaških secesijskih arhitektov Rudolfu Lubynskem na prenovi Meštrovičeve hiše v Zagrebu. Veliki Meštrović, ki mu je ob slovesu podaril osnutek glave za svoj kip Jurija Stossmayerja,  je imel nanj velik umetniški vpliv. Po vrnitvi v Trst Sulčič zase tam ni našel dela, zato je leta 1924 zapustil dom in odšel v Argentino. Tam je skupaj z družabniki ustanovil projektivno podjetje Delpini, Sulcic, Bes – Ingenieros arquitectos. Na podlagi Sulčičevih idejnih skic je podjetje leta 1929 dobilo prvo veliko privatno naročilo - prenovo osrednje pokrite tržnice Abasto v prestolnici. Takrat največji južnoameriški živilski tržnici, prvi javni zgradbi na celini, zgrajeni iz surovega armiranega betona, je Občina Buenos Aires podelila nagrado za najboljšo fasado za leto 1937.

Projektivni biro je nadaljeval z novim odmevnim projektom - leta 1932 je njegov predloženi načrt za stadion enega najbolj znanih argentinskih klubov Boca Juniors prejel prvo nagrado na natečaju. Projektanti so z namenom maksimalne izrabe terena izoblikovali na konzolah sloneče tribune na treh stranicah igrišča. Mehke artdecojevske forme v barvno bogatem marmorju glavnega vhoda v klub, veže in stopnic nedvomno kažejo na Sulčičevo oblikovalsko roko. Stadion je dobil več vzdevkov, še danes najpogosteje uporabljen pa je tisti, ki se ga je domislil Sulčič - La Bombonera. Gradnja je bila zaključena leta 1940.

Poslednjo pomembnejšo stvaritev Sulčiča in enega od vrhov v arhitektovem opusu pa s svojim harmoničnim sožitjem gotskega duha in sodobnih oblik predstavlja načrt za cerkev oziroma kapelico Srca Jezusovega (Capilla de Sagrado Corazón) v predmestju San Justo, zgrajeno leta 1942. Za stavbo je bila po Sulčičevih načrtih izdelana tudi notranja oprema.

Sulčič je s svojim delom veliko prispeval k razvoju slovenske skupnosti v Argentini - od 1933, v času, ko so slovenski priseljenci pričenjali graditi nove domove, je v slovenskem tedniku Novi List objavljal strokovne članke o zidavi, ki jih je opremil z uporabnimi predlogi in načrti. Prav tako je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal načrte za izgradnjo Jugoslovanskega doma v kraju Dock Sud ter (brezplačno) načrte za srednjo šolo v Formosi. V naslednjem desetletju se je z načrtovanjem protipotresne in ognjevarne montažne hiše posvetil reševanju stanovanjskega vprašanja najrevnejših plasti prebivalstva. Po katastrofalnem potresu, ki je popolnoma uničil mesto San Juan, je Sulčič svoj načrt za izgradnjo montažnih hiš kot prispevek k rekonstrukciji prizadetega mesta izročil ministrstvu za javna dela. 

Po letu 1953, ko je zapustil aktivno vlogo arhitekta, pa do svoje smrti je Sulčič svojo ustvarjalnost usmeril predvsem v slikarstvo in literaturo. Leta 1965 je izdal zbirko poezije Luces y Sombras (Luči in sence), izvirno knjigo poezije v kastiljanščini, v katero je vključil tudi tri pesmi v slovenskem jeziku. Tri leta pozneje je luč sveta ugledala njegova knjiga povesti z naslovom La Olla (Lonec), ki jo je opremil z lastnimi ilustracijami. Sulčičeva obsežna študija o slovenskem antropologu Janku Benigarju (Juan Benigar, el sabio que murió sentado (Juan Benigar, učenjak, ki je umrl sede) je izšla leta 1970 v Buenos Airesu.

Sulčič, eden najvidnejših vsestranskih slovenskih ustvarjalcev živečih v Argentini, je umrl v Buenos Airesu, star 79 let.

Zasluge za prepoznavnost Viktorja Sulčiča v Sloveniji nosi predvsem nekdanja direktorica Pilonove galerije dr. Irene Mislej, ki je – na podlagi svoje doktorske disertacije o delu slovenskih izseljencev – leta 1989 pripravila poglobljeno razstavo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. Razstava je nato gostovala v ljubljanskih Križankah, v Trstu in v Novi Gorici. Leta 1991 je potovala tudi v »Centro cultural Recoleta« v Buenos Aires, kjer je Sulčiča, katerega ime je bilo v Argentini do takrat praktično neznano, predstavila tamkajšnji javnosti. Zbranemu gradivu, ki ga je avtorica razstave pozneje poklonila Pilonovi galeriji, so se z donacijo arhitektovega sina Fedorja v letu 2005 pridružila Sulčičeva umetniška dela (skice, nastale med študijem v Firencah ter poznejše risbe in akvarela), korespondenca in dokumentacija.

V 2011, leto po razstavi Viktor Sulčič 1895 – 1973 arhitekt – arquitecto v Buenos Airesu (pozneje prenesena v Rim, Benetke, Piran in Ljubljano), je Pilonova galerija v okviru razstave Arhitekturna risba včeraj in danes predstavila izbor arhitekturnih risb iz Sulčičeve umetniške zapuščine.

Leta 2008 je bilo Sulčičevo delo celovito zaobjeto v dokumentarnem filmu Arhitekt Viktor Sulčič (režija Matjaž Žbontar, RTV Slovenija).

V lanskem letu je dr. Mislej bogato dokumentarno gradivo in zapuščino kriškega arhitekta poklonila v hrambo Odseku za zgodovino in etnografijo tržaške Narodne in študijske knjižnice. Sulčičevo ime nosi tudi kriški športni center. Decembra 2022 je izšla skupna slovensko-argentinska znamka z motivom slovite tržnice Abasto v Buenos Airesu in Pilonovo portretno risbo prijatelja iz študijskih let.