Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Na robu – šestdeseta obletnica izida prve izdaje spominov Vena Pilona

Letos obeležujemo okroglo šestdeseto obletnico izida Pilonove avtobiografske knjige Na robu, obogatene z umetnikovimi ilustracijami in pesmimi ter reprodukcijami njegovih del. Ob knjigi v slovenščini, ki je leta 1965 izšla pri Slovenski matici, je Veno Pilon sočasno napisal tudi nekoliko drugačno francosko različico Au bord, ki se je ohranila v tipkopisu in jo je uredil in letos izdal Bruno Guichard. Več o tej ediciji lahko preberete tudi v eni od preteklih objav. Iz leta 2008 imamo še dopolnjeni ponatis Pilonovih spominov, ki je izšel pri Mladinski knjigi.

»Zagledal sem se v svojo preteklost«

Knjigo spominov je Veno Pilon začel s predgovorom, v katerem nam razkrije, kako je zlaganje osebnih spominskih drobcev v njem kot avtorju spodbujalo tudi proces samospoznavanja in revidirajočega razbiranja življenja, od vedno prepletenega z umetnostjo, v katerem se je, kot sam pravi, prepoznal nekje na robu, pri tem pa se nikoli ni omajala volja, da bi beležil, tako ali drugače.

»Zagledal sem se v svojo preteklost. Iz nje se je tu pa tam odtrgal odlomek in se zableščal v temi spomina. Odlomki so se pred menoj nakopičili, časovno sem jih razvrstil in povezal v mozaik, v katerem sem spoznal svoj obraz. V okviru okolja se je spreminjala tudi moja podoba, ko je nanjo padala senca ali sončni žarek.

Ne obsojam ljudi, ki sem jih srečal na svojem potu, kakor ne dobe, ki jih je nosila. Nobeno veliko delo ne opravičuje teh zapiskov, saj kažejo podobo človeka, kakor milijoni živečega na razpotju dveh svetov in razdvojenega, ki je na robu z okorno roko beležil.« (Veno Pilon, Na robu, Slovenska matica v Ljubljani, 1965)

»Prepustil sem se življenju, ki se je igralo z menoj«

V enem za Pilona prelomnih let, leta 1963, ko je umrla njegova žena Anne-Marie in se je sam upokojil, je umetnik začel gojiti namero o vrnitvi v domače slovenske kraje, kamor se je nekoliko pozneje, v letu 1968, naposled tudi vrnil. In s to željo je rastla tudi želja po zapisani besedi in literariziranem vpogledu v lastno življenje. Ko je spomladi 1964 Pilon zaključeval avtobiografsko knjigo, je v svojem, vedno rahlo dobrodušno šaljivem slogu ter s pomirjenim uvidom v stvari zapisal naslednjo subtilno otipljivo poetično misel.

»Vem, da bi moral te spomine napisati šele po svoji smrti, da bi se izognil morebitnim zameram.

Bolj spretnemu piscu bi to in še marsikaj lahko naravnost v stroj narekovala le gola fantazija, jaz pa sem moral vse to doživeti. Vprašujem se, ali se je res izplačalo, ali sem moral tako živeti, da sem se tako otipal Na robu. Prepustil sem se življenju, ki se je igralo z menoj in me je oblikovalo po svoje, tridimenzionalno, zato sem ga ljubil – do Roba.« (Veno Pilon, Na robu, Slovenska matica v Ljubljani, 1965)

Fotografije:

Na robu, 1965, Slovenska matica, foto: Primož Brecelj

Veno Pilon, Na robu - Mušič, Arp, Nesto Jacometti, Baumeister, Dominguez, Zao Wou-Ki, 1965, tuš, papir, foto: Primož Brecelj

Veno Pilon, Na robu - The Flying Dutchman, 1965, barvni svinčniki, svinčnik, papir, foto: Primož Brecelj