Arhiv

KLAVDIJ ZORNIK

RISBE, SLIKE S PRIMORSKE

29. 3.–5. 5. 2019

Odprtje razstave bo v petek, 29. marca 2019, ob 19. uri, v Pilonovi galeriji Ajdovščina.

Zamisel, da v Pilonovi galeriji Ajdovščina predstavimo javnosti še neznane umetnikove stvaritve iz družinske zapuščine, udejanjamo v letu, ko se spominjamo 10. obletnice smrti staroste slovenskega modernega slikarstva, Klavdija Zornika.

Gradivo za razstavo, ki ga je izbral likovni kritik, kustos in publicist Aleksander Bassin, obsega 45 risb manjšega formata in 10 olj na platno, skoraj kvadratnega formata. Dela pričajo o neverjetni ustvarjalni vnemi Klavdija Zornika tudi v njegovem poznem življenjskem obdobju.

Značaj razstavljenih Zornikovih del je povsem diametralen, in to ne le v tehniki, temveč tudi v dojemanju ter izražanju motiva samega. Primerjava risb in olj izkazuje postopno stopnjevanje ustvarjalne poti umetnika do premišljene zadržane izraznosti, ki stremi k znakovnosti. Monumentalnost pokrajine in kmečkega človeka znotraj nje je zajeta v ekspresivno simbolično govorico, razvito v zrelem obdobju kot spomin na dogodke iz mladosti. Temu lahko dodamo še tradicijo študija pri prof. Ljubu Babiću na zagrebški likovni akademiji in Zornikovo izrazito osebno zadržanost oziroma skromnost, s katero simbolno in likovno občutljivo izraža spoznanja o človeški usodi.

Risarski zapisi, ki so med neposrednimi obiski, potovanji po krajih – od rojstnega Kopra, Pirana, Padne, preko Kluž v Trento, Čezsočo, pod Kanin – nastali sproti, so se v ljubljanskem ateljeju tega pomembnega predstavnika slovenskega ekspresionizma strnili in obogatili z ikonskimi liki ekstatičnega slikarstva. In kako učinkujejo Zornikove risbe samostojno, ko jih uzremo v njihovih minucioniznih merah, večinoma v velikosti do štirideset centimetrov, redkeje izdelane z barvnimi voščenkami, pogosteje pa s črnim flomastrom in svinčnikom? Predvsem so to izjemno preprosti zapisi, prej sledi kot perfekcionistični, samo redko do realistične stopnje povzeti črtni obrisi in zarisi. In vendar hkrati dosegajo zanimivo, subjektivno ozaveščeno naracijo, učinkujejo mehko, toplo, šepetajoče, prej samo v znamenju znaka kot pa simbolno. O prej omenjeni ekstatičnosti v slikah, v risbah torej še ni govora: so predvsem kot vase zazrte, drobnoglede, mestoma tudi zelo fragmentarne, hkrati pa prostorno dojemljive glede na izbran motiv. Zornikova risba, ki torej še ne daje slutiti kasnejše slikarjeve introvertnosti in ki torej še ni načrt za sliko, je lahko samo posreden povod za kasnejši slikarjev razmislek, kaj je treba vanjo zavestno umestiti oziroma čemu dopustiti, da »vdre« vanjo. Poznavajoč slikarjevo dozorelo stopnjo, pravzaprav stopnjevanje umetnikove subjektivitete, priznavamo tej risbi zlasti pomemben medijski značaj. Brez njega ne bi bilo možno ustvariti dokončnega življenjskega mita in prisluhniti vsem vzgibom, ki omogočajo dokončati najvišjo izrazno stopnjo.

Dela za razstavo sta posodila Marjan in Bojan Zornik, ki neverjetno skrbno in sistematično skrbita za zgledno urejeno očetovo umetnostno zapuščino. Zornikovo platno, darilo umetnika ob njegovi zadnji razstavi v Kulturnem domu Bovec leta 2008 pa je za razstavo v Pilonovi galeriji posodila Občina Bovec.

Razstavo spremlja slovensko-angleški katalog z besedili Aleksandra Bassina in Tine Ponebšek.

Razstava bo v Pilonovi galeriji Ajdovščina na ogled do nedelje, 5. maja 2019.

************************************

O umetniku Klavdiju Zorniku (1910–2009)

Klavdij Zornik se je rodil 30. oktobra 1910 v Kopru. Leta 1914 se je družina preselila na Štajersko. Na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je diplomiral leta 1938 pri prof. Ljubu Babiću. Leta 1941 so ga Nemci iz Maribora izgnali v Bosno (Mrkonjić Grad). Od tam je uspel priti v Varaždin leta 1942 kot učitelj risanja na realki. Ob napadu III. proletarske brigade na Kupres se je pridružil partizanom. Kot član štaba je sodeloval pri kulturno-prosvetnem delu, oblikoval igralsko skupino in maja 1944, pred proslavo rojstnega dne maršala Tita, preživel desant na Drvar.

Po koncu vojne je služboval kot učitelj risanja na IV. in X. gimnaziji v Ljubljani. V teh letih se je posvetil študiju sodobnih metod risanja in likovni teoriji, predaval o svojih dognanjih učiteljem likovnega pouka doma in na kongresih likovnih pedagogov Jugoslavije. Leta 1959 je začel poklicno pot na Akademiji za upodabljajočo umetnost – najprej je bil izvoljen za docenta za metodiko likovnega pouka in likovno teorijo, leta 1965 je dobil naziv rednega profesorja, v obdobju 1973−75 je bil rektor. Za svoje delo je leta 1949 in 1975 prejel državno odlikovanje.

Izdal je številne publikacije o metodiki in likovni teoriji. Leta 1986 je prejel plaketo Antona Ažbeta za pedagoško delo.

Po upokojitvi se je intenzivno posvetil umetniški ustvarjalnosti in leta 2004 dobil nagrado Majskega salona Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.

Leta 2005 ga je predsednik države odlikoval z zlatim redom za zasluge na področju kulture in za prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu.

Umrl je 5. maja 2009 v Ljubljani.

Seznam reprodukcij:

1. Klavdij Zornik, Trenta, 1977, olje na platno, zasebna last, foto: Primož Brecelj

2. Klavdij Zornik, Trenta, 1990, svinčnik na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj

3. Klavdij Zornik, Vdova, 1990, svinčnik na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj

4. Klavdij Zornik, Pomnik II (Kanin), 1995, olje na platno, zasebna last, foto: Primož Brecelj

5. Klavdij Zornik, Padna, 2006, olje na platno, zasebna last, foto: arhiv A. Bassin

6. Klavdij Zornik, Padna, 1997, svinčnik na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj

7. Klavdij Zornik, Sejalec, 1990, svinčnik na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj

8. Klavdij Zornik, Brez naslova, voščenke na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj

9. Klavdij Zornik, Istra, 1977, flomaster na papir, zasebna last, foto: Primož Brecelj