Dogodki

Pilonova galerija se z vami druži na spletu!

Na naši spletni strani pod rubriko Dogodki, v času, ko ostajamo doma, za vas pripravljamo in razkrivamo zgodbe iz ozadja Pilonovih del iz stalne zbirke, družine z otroki ter otroke nagovarja s kratkočasnimi nalogami ter ustvarjalnicami galerijski Mišek Venč, malce starejšim otrokom in mladini pa namenjamo zanimivosti z naše trenutne občasne razstave Bojan Kovačič in grafična šola v Narodni galeriji 2004–2018 ter iz sveta umetnosti.

 

21. marec vsako leto zaznamuje Svetovni dan lutk. Tudi letos je temu tako in tema se tokrat dotika miru. Ustvarjalci te žlahtne (in dandanašnji s strani odraslih še vedno podcenjene) umetnosti letošnji praznik obeležujejo s sloganom Skupaj za mir (Together for Peace), ki bi ne mogel biti bolj primeren. Za vse in v vseh časih - mir se lahko zgodi in dogaja le tam, kjer vlada strpnost in človečnost.

Letošnje leto mineva tudi v luči 145. obletnice rojstva mojstra lutk, kostumografa, scenografa, slikarja in fotografa Milana Klemenčiča (Solkan, 7. marec 1975Ljubljana 5. februar, 1957), za katerega današnji stereotip, zrasel iz predsodka, da so lutke samo za otroke, ni veljal. S svojim marionetnim gledališčem je Šturje postavil za rojstni kraj izvirnega slovenskega lutkovnega gledališča; 22. decembra 1910 je namreč na »kranjski strani Ajdovščine« s pomočjo žene Pepce uprizoril prvo lutkovno predstavo. Ob soju petrolejk - takrat v Šturjah še ni bilo električne napeljave – se je na domu Klemenčičevih na Slomškovi ulici, v domači dnevni sobi pred občinstvom dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. Na odru miniaturnih dimenzij (50 x 25 cm) ter z lutkami, ki so dosegale višino 10 cm, je očarane gledalce popeljal v igro Antonia Reccardinija, tragikomedijo v štirih dejanjih, Mrtvec v rdečem plašču. Krstna predstava je je bila plod Klemenčičeve popolne predanosti tej zvrsti umetnosti – v zadnjih letih pred vojno se je v ajdovski Bratinovi dvorani zgodilo gostovanje sejemskega marionetnega gledališča, kar je sprožilo v Klemenčiču - slikarju preobrat – skoraj je prenehal slikati, se zaprl v svoj atelje in začel ustvarjati marionete, kostume in scene.

Klemenčiča kot slikarja je v njegovih »šturskih časih« občudoval Veno Pilon, takrat mladi realčan, ki je postal njegov sodelavec pri lutkah, pozneje pa mu je kot študent na akademiji (1919/20) poročal iz Prage o lutkovnem gledališču. Med pisanjem o svojih srečanjih s Klemenčičem omenja Pilon: »Čez nekaj let sem hodil k svojemu mentorju Milanu Klemenčiču v Šturjah, kjer sem med odmori lutkovnih predstav ogledoval njegove portrete in jih primerjal z osebami, ki jih je upodobil, največ člane sosedske družine Casagrande in ajdovske gospode.« (Na robu, str. 310). Klemenčič naj bi Pilona uvedel tudi v osnove fotografije - je namreč tudi avtor prvih barvnih posnetkov na Slovenskem iz leta 1907 v tehniki autochrome. Plošče vseh teh barvnih posnetkov so še ohranjene in predstavljajo izjemno dragocen dokument. Njegova vloga v fotografiji, s katero se je največ ukvarjal ravno v obdobju, ki ga je preživel v Ajdovščini, je tudi vloga fotografa dokumentalista časa in okolja ter ljudi v njem. Fotografija pa mu je obenem služila kot predloga slikarstvu

Po koncu prve svetovne vojne, ko se je Klemenčič z družino najprej naselil v Domžalah, nato pa v Ljubljani, se je ponovno posvetil lutkam; ustanovil in vodil je Slovensko marionetno gledališče, ob tem pa je nekaj časa opravljal službo šefa opreme obeh osrednjih slovenskih gledališč, Drame in Opere. Po prenehanju delovanja gledališča v letu 1924 se je Klemenčič spet posvetil slikarstvu, naslikal pa je tudi nekaj scenografij za svoje marionetne predstave, ki jih je prirejal, tako kot nekdaj v Šturjah, kar na svojem domu; 1936 so se v stanovanju na Zrinjskega cesti 7 začele odvijati predstave z miniaturnimi lutkami za povabljene goste, s čimer je delno nadomestil nekdanje Slovensko marionetno gledališče. V tistem času je tudi prejel zaslužena priznanja za svoje lutkarsko delovanje – leta 1930 so ga na ustanovnem kongresu Jugoslovanske lutkarske zveze v Ljubljani izvolili za častnega predsednika, leta 1932 pa za častnega predsednika Jugoslovanskega lutkarskega saveza. Mednarodna lutkovna organizacija UNIMA pa je Klemenčiča v letu 1958 posthumno imenovala za svojega častnega člana. Po Milanu Klemenčiču je poimenovano tudi najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki ga najbolj zaslužnim podeljuje UNIMA Slovenija.

Kljub napornim in negotovim časom, s katerimi se trenutno bodemo, pa si le privoščite izčrpen pogled na »Vesnino preobleko narave« – v petek, 20., smo malce pred četrto uro zjutraj z enakončjem namreč vstopili v pravo pomlad.

 

FOTO: Milan Klemenčič, Lastna podoba v profilu, 23. 4. 1927, olje na lepenki, Pilonova galerija Ajdovščina