Dogodki

V tokratni zgodbi iz likovnega adventnega koledarja, odstiramo drobce zanimivega prijateljstva.

16/24

Prijateljevanje Karla Dobide in Vena Pilona

Risba je Vena Pilona spremljala vse od otroških let do zadnjih dni življenja in ko so stavkali čopiči je v roke vselej z veseljem prijel svinčnik. Številčnost svojega risarskega opusa na nekakšen način razloži prijatelju, dr. Karlu Dobidi (26. 7. 1896, Kranj - 16. 9. 1964, Gradec), publicistu, prevajalcu francoske literature, po izobrazbi pa doktorju prava, ki je po vojni vodil Narodno in Moderno galerijo, urejal različne publikacije in za revije in časopise pisal o kulturni politiki in likovni umetnosti, tudi o Pilonovi. Po vrnitvi iz ruskega ujetništva, je Pilon v času svojega krajšega bivanja v Ljubljani - zaradi italijanske okupacije Primorske namreč ni mogel do rodne Ajdovščine, s pomočjo Jakopiča in kritikov, prišel v ljubljanske intelektualne kroge in sklenil nova poznanstva. S Karlom Dobido pa ga je pravzaprav seznanil Marij Kogoj na dan pogreba Ivana Cankarja. Srečali so se pred hotelom Štrukelj. V živo rumenkastem površniku in z belo čepico opravljen Pilon, je na Dobido naredil tak vtis, da je Kogoja vprašal: »Kdo pa je to, ali je kak pek?«. Tako se je pričelo prijateljstvo, »ki se je dolgo izživljalo v pogostem dopisovanju«. Pilonova galerija hrani korespondenco med Pilonom in Dobido, ki je nastajala med letoma 1919 in 1926 ter letoma 1952 in 1963. Tako Pilon v enem izmed pisem Dobidi zapiše: »Pri stalnem opazovanju svoje okolice sem napolnil nešteto listov. Mnogo teh listov se je razteplo po svetu, mnogo sem jih uničil vsled večkratne selitve in svoje nestalnosti.« Risba je še posebej pomemben medij izražanja postala po Pilonovi selitvi v Pariz. V tem obdobju svinčnik in list papirja postaneta njegova nepogrešljiva spremljevalca in glavni sredstvi za beleženje pariškega mestnega utripa. Dobidi zaupa, da je v risbi iskal vsebino z najpreprostejšimi sredstvi, brez leska in brez slučajnih efektov. Za hipno beleženje anekdot, humorja in sarkazma pa mu je zadoščala gola črta. »Edini vzor mi je bilo življenje s svojim toplim utripom in večno spremembo«, dodaja. V Parizu se je Pilon ukvarjal tudi z ilustracijo. Prav na pobudo Karla Dobide je ilustriral Daudetovo knjigo Tartarin iz Tarascona, ki jo je v slovenskem prevodu Karla Dobide izdala Mladinska knjiga. Kot pravi Pilon, se je z ilustracijo knjige preizkusil predvsem zato, ker mu je odgovarjala po duhu in se je z lahkoto vživel v Tartarinov južnjaški temperament. Sprejel pa je tudi ponudbo za ilustracije prevoda Maupassantovih povesti. Izdelal je nekaj osnutkov ilustracij v tehniki flomastra, vendar knjiga ni izšla. V taistem času se je Pilon začel posvečati tudi prevajanju slovenske poezije v francoščino in se preizkusil kot pesnik in pisatelj. S svojimi pesnitvami je polnil liste papirja in jim z različnimi risarskimi vložki vdahnil tudi kanček ilustrativnosti. Vnašanje besednih, predvsem pesniških vložkov v risbo še posebej pogosto opazimo na risbah, ki jih je v šestdesetih letih pripravljal za svojo avtobiografijo Na robu, ki jo je po Dobidovi zaslugi leta 1965 izdala Slovenska matica.

Pilonova risba je bila skupaj z grafiko prvič obsežneje razstavljena na razstavi Grafika in risba v Moderni galeriji v Ljubljani, oktobra leta 1954. Ob njej je izšel katalog z besedili dr. Karla Dobide in Vena Pilona, ki ga v več izvodih hrani tudi dokumentacija Pilonove galerije.

Foto:

Veno Pilon, osnutek za ilustracijo Maupassantove povesti Tombouctou, 1956, flomaster, papir, karton, Pilonova galerija Ajdovščina

Veno Pilon, 5 portretov Tartarina iz Tarascona, 1954, tuš, papir, Pilonova galerija Ajdovščina

Veno Pilon, Na robu: Pilonova družina, 1965, kemični svinčnik, tuš, papir, Pilonova galerija Ajdovščina