Dogodki

»Kar sem do tedaj naslikal dobrega, zlasti ajdovskih portretov, sem v celoti za majhen denar odstopil prijatelju Danilu, ker sem upal, da bo v skrbnih rokah«. Tako je v svoji avtobiografski knjigi Na robu opisal Veno Pilon svoj odhod v Pariz leta 1928, ko je poskušal v morju slikarjev pozabiti nase in se izgubiti v množici ... Pilonova dela, ki jih je hranil v svoji zbirki ter tista, ki jih je lahko opazoval v prijateljevem ateljeju, opisuje Lokar kot »tesen posnetek življenja«, zajemajoč iz »resničnosti, ki nas obdaja«.

Lokar, ki je tudi skozi življenje ostajal velik ljubitelj gledališča in filma, je someščana Pilona srečal v ajdovski Bratinovi dvorani, kjer so se dogajale prve prireditve po italijanski okupaciji. Pilona, s katerim sta se zbližala po njegovi vrnitvi iz ruskega ujetništva v letu 1919, je znotraj njunega dolgoletnega prijateljevanja, velikokrat začinjenega z odprtim intelektualnim dialogom, cenil kot »samosvojega, samostojnega« umetnika, ki je prinašal nove poglede ter »šel s takratnim evropskim slikarstvom precej v korak«. O njunem odnosu je Lokar v enem svojih dnevniških zapisov zabeležil, da se prav zaradi njunih različnih značajev - Pilon je bil izrazito komunikativen, Lokar pa precej vase zaprt človek - lahko dobro razumeta in ujemata, čeprav se s trudom sporazumevata ...

Pilon je Lokarja v olju portretiral leta 1929. Danilo je prijatelja Vena obiskoval na njegovem pariškem domu, v hiši na rue de la Grande Chaumière na Montparnassu. Pilon ga je ob teh priložnostih kar nekajkrat ujel v objektiv svojega fotoaparata.

Reprodukcije:

Veno Pilon, Atelier de la Grande Chaumière (Veno Pilon, Danilo Lokar in Anne – Marie Pilon), 1937, želatinsko srebrobromidni papir, Pilonova galerija Ajdovščina, foto: Primož Brecelj

Veno Pilon, Montmartre – Paris (Danilo Lokar), 1937, želatinsko srebrobromidni papir, zasebna last

Veno Pilon, Danilo Lokar, 1929, olje, platno, zasebna last, foto: Primož Brecelj

Danilo Lokar in Veno Pilon, 1966, č/b fotografija, Moderna galerija