Blog

[UTRIP]

Razstava slovenskemu občinstvu prinaša obsežnejši pregled dela Victorja Vasarelyja (1906–1997), svetovno priznanega grafika, slikarja in kiparja madžarsko-francoskih korenin ter očeta  mednarodnega gibanja opart.

Victor Vasarely se je v zgodovino umetnosti vpisal s svojo vizualno specifiko del iz svoje najbolj prepoznavne, opartovske likovne govorice (serije Črno in belo / Noir et Blanc, Vega, Vonal in drugih). Prav tako pomembna pa so tudi njegova stališča – odločno je namreč zagovarjal mnenje o demokratizaciji umetnosti, torej da mora biti ta dostopna vsem. Svoj umetniški in življenjski credo je tudi uresničeval ter zato prakticiral »idejo multipliciranih umetniških izdelkov, multiplov, ter se posvečal tudi uporabi »svojih likovnih zamisli v arhitekturne in celo urbanistične rešitve, kjer bi bila umetnost dobesedno na voljo sleherniku.« Umetnost, v sintezi likovne in uporabne, naj bi služila praktičnemu namenu. Svoje vizije o »umetnosti, ki jo lahko ustvarja vsakdo« je razvijal v »likovno abecedo«, sestavljeno iz barv in oblik, z uporabo katere bi vsak, tudi »laik«, lahko konstruiral umetniška dela«.

Na razstavi se lahko sprehodimo skozi njegova najprepoznavnejša dela iz zrelega obdobja, ko je zlasti z optičnimi iluzijami dosegel vrhunec slave,  med izbranimi primeri platen, publikacij in objektov ter s poudarkom na produkciji sitotiska, za katero je leta 1965 na VI. mednarodni grafični razstavi prejel veliko nagrado. Večina razstavljenih del je iz Muzeja Vasarely (Vasarely Múzeum), ki so ga odprli že  leta 1976 v umetnikovem rodnem mestu Pécs na Madžarskem.

O UMETNIKU

Victor Vasarely se je po zaključku študija na akademiji Mühely v Budimpešti (madžarsko različico nemške šole Bauhaus) ustalil v Parizu, kjer je sprva delal kot kreativni svetovalec v oglaševalskih agencijah. V Franciji je preživel večji del svoje umetniške kariere in poznanstvo z galeristko Denise René je pomembno zaznamovalo njegovo življenje. Vasarely je sodeloval pri ustanovitvi pariške Galerije Denise René (1944 je tu pripravil svojo prvo razstavo v Franciji z naslovom Vasarelyjeve risbe in grafične kompozicije (Les dessins et compositions de Vasarely). Leta 1955 je v Galeriji Denise René razstavljal z nekaterimi največjimi imeni gibanja kinetične umetnosti, kot so Marcel Duchamp, Alexander Calder in Man Ray, na prvi veliki mednarodni razstavi kinetične umetnosti z naslovom Gibanje (Mouvement). Istega leta je v katalogu razstave objavil Rumeni manifest (Manifest Jaune) na listu rumenega papirja, v katerem je pojasnil svojo umetniško filozofijo. Zanj je prejel kritiško nagrado v Bruslju in zlato medaljo na milanskem trienalu. Njegovo mednarodno prepoznavnost kot vodilne osebnosti gibanja opart je dokončno potrdila razstava Odzivno oko (The Responsive Eye) v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) leta 1965. Imel je več kot 150 samostojnih razstav po vsem svetu in za svoje delo prejel več odmevnih nagrad. Med drugim je prejel mednarodno nagrado Guggenheim (New York, 1964), veliko nagrado na 8. bienalu v São Paulu (1965) in veliko premijo na VI. mednarodni grafični razstavi (1965). Leta 1976 je ustanovil fundacijo Vasarely v francoskem mestu Aix-en-Provence.

Razstava obenem ponuja vpogled v lokalni in regionalni prostor in kaže na tukajšnje sprejemanje idej, ki jih je soustvarjal in zagovarjal Vasarely. Predstavlja raznolik izbor del slovenskih in hrvaških likovnih umetnikov in (grafičnih) oblikovalcev, ki so bili z njim na različne načine povezani, so se z umetnikom celo osebno poznali ali pa jih je z njim družilo zgolj zanimanje za podobna likovna vprašanja. Dela Victorja Vasarelyja so postavljena v dialogu z deli Jožeta Brumna, Josipa Gorinška, Draga Hrvackega, Danila Jejčiča, Ivana Piclja, Sandija Renka, Vjenceslava Richterja in Miroslava Šuteja.

Na stenah so ob delih madžarsko-francoskega umetnika tako našle svoje mesto tudi grafike in risbe Danila Jejčiča, mojstra tehnike sitotiska in vidnega predstavnika geometrijske abstrakcije, ki se je s svojimi vrhunsko dovršenimi deli trdno zasidral v mednarodne umetniške vode. Posebno pozornost vzbujata sitotiska, s katerima se je poklonil Victorju Vasarelyju.

Razstavo spremljajo tudi študentski izdelki smeri B (1960–1962) ljubljanske Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG), fenomenom, ki so ga v začetku šestdesetih let uvedli pod vodstvom profesorja Edvarda Ravnikarja in ki kažejo na osupljivo vizualno podobnost z iskanji Victorja Vasarelyja znotraj polj vizualnega oblikovanja, arhitekture in javnega prostora ter vplivov šole Bauhaus.

Razstava, ki so jo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprli lanskega decembra, je uvod v obeleževanje letošnje 70. obletnice prve mednarodne grafične razstave (1955), pri katere začetkih je sodeloval tudi Veno Pilon. Za to veliko mednarodno prireditev je v Parizu vabil velika imena takratne likovne scene, z Zoranom Mušičem sta se posebej potrudila in pridobila dela pomembnih umetnikov mednarodne pariške šole.

Ogled razstave, ki se zaključuje 13. aprila, toplo priporočamo. 

Fotografije: Tanja Rijavec