Blog

Komaj rojén, že goriš v ognju večera ...

Na današnji dan pred natanko 122-imi leti se je rodil slovenski pesnik, "lirik Krasa", Srečko Kosovel (1904-1926). Njegova dela, prežeta z ekspresionističnimi in konstruktivističnimi elementi, odražajo družbeno kritičnost, vizionarsko misel in globoka sporočila, ki so še danes izjemno aktualna. Ker letos obeležujemo Kosovelovo leto, smo se odločili, da temu izjemnemu literatu namenimo nekaj besed.

Kosovel se je rodil v Sežani, osnovno šolo pa je obiskoval v Tomaju, kamor se je družina preselila leta 1908. Leta 1916 je nadaljeval šolanje na ljubljanski realki, kjer je sodeloval pri šolskem leposlovnem glasilu Kres. V šolskem letu 1920/21 se je posvečal urejanju in izdajanju lastnega literarnega lista Lepa Vida, ki je po šestih številkah zaradi denarnih težav zamrl. Oktobra leta 1922 se je Kosovel vpisal na ljubljansko univerzo. Na Filozofski fakulteti je obiskoval predavanja iz romanske književnosti, slavistike, filozofije in zgodovine umetnosti. V času študija je objavljal v številnih publikacijah, vodil predavanja na literarnih večerih, poleg poezije pa pisal tudi prozo in dramske osnutke. Tako je jeseni leta 1924 soustanovil literarno-dramatični krožek Ivan Cankar. Leto kasneje je krožek dobil tudi svoje glasilo, revijo Mladina. Izjemnega pomena so tudi njegova bogata korespondenca in dnevniki. Iz pisem prijateljev in bratu izvemo, da je jeseni leta 1925 pripravljal svojo zbirko Zlati čoln, vendar je njen izid preprečila pesnikova prezgodnja smrt 27. maja 1926. (Vir: spletna stran Kosovelove knjižnice Sežana)

Veno Pilon, ki je v svojih goriških letih prijateljeval s Srečkovim bratom Stanom, se svojega srečanja s Srečkom Kosovelom spominja takole:

"Literati kakor Stano, takrat zelo plodovit pesnik, so osnovali dijaški listič, razmnožen v več kopijah, kjer sem tudi jaz sodeloval z razglabljanjem O futurizmu. Listič je sicer že po nekaj številkah ovel, kar pa ni razlahljalo vezi naše mlade družbe, zbrane z vseh vetrov Primorske. Stanotov brat Srečko, podoben Simonu Gregorčiču, je takrat šele doraščal, zasanjano strmeč v svet za velikimi naočniki, ki so širili njegov pogled v brezmejnost. Spoznal sem ga, ko sem obiskal njegovo družino v Tomaju, kjer so me pogostili z vsemi kraškimi dobrotami tako slavnostno, da me je bilo kar sram za izkazano čast […]." (Veno Pilon, Na robu, str. 24)

Kosovelovo ustvarjalno obdobje je bilo sicer zelo kratko, a izjemno intenzivno in bogato. Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike, v francoščini se je z njegovimi verzi poigraval tudi sam Veno Pilon: "V tistih dneh pa sem ravno prevajal Kosovelovo Ekstazo smrti [...]." (Veno Pilon, Na robu, str. 314)

Ob tej priložnosti z vami delimo pogled na stran iz zvezka Vena Pilona in njegov prevod Ekstaze smrti, iz katere smo pobrali tudi uvodni verz.

Fotografija: iz Pilonovega zvezka (arhiv Pilonove galerije Ajdovščina)

Srečko Kosovel, Ekstaza smrti

Vse je ekstaza, ekstaza smrti!

Zlati stolpovi zapadne Evrope,

kupole bele — (vse je ekstaza!) —

vse tone v žgočem, rdečem morju;

sonce zahaja in v njem se opaja

tisočkrat mrtvi evropski človek.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Lepa, o lepa bo smrt Evrope;

kakor razkošna kraljica v zlatu

legla bo v krsto temnih stoletij,

tiho bo umrla, kot bi zaprla

stara kraljica zlate oči.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Ah, iz oblaka večernega (zadnjega

sla, ki oznanja Evropi še luč!)

lije kri v moje trudno srce,

joj, in vode ni več v Evropi

in mi ljudje, pijemo kri,

kri iz večernih sladkih oblakov.

— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —

Komaj rojén, že goriš v ognju večera,

vsa morja so rdeča, vsa morja

polna krvi, vsa jezera, in vode ni;

vode ni, da bi pral svojo krivdo,

da bi opral svoje srce ta človek,

vode ni, da pogasil bi z njo

žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.

In vse je večer in jutra ne bo,

dokler ne umremo, ki nosimo

krivdo umiranja, dokler ne umremo

poslednji ...

Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,

rosno zeleno pokrajino, še v to,

sonce večerno, boš zasijalo

s pekočimi žarki? Še v to?

Morje preplavlja zelene poljane,

morje večerne žgoče krvi,

in rešitve ni in ni,

dokler ne padeva jaz in ti,

dokler ne pademo jaz in vsi,

dokler ne umremo pod težo krvi.

Z zlatimi žarki sijalo bo sonce

na nas, evropske mrliče.