Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Pilonove »stoletnice« v 2025

Ajdovščina, 1925, olje, platno

Slika v olju, ki predstavlja enega od vrhuncev umetnikovega krajinskega slikarstva, je letos dopolnila sto let. V galerijo je prišla z odkupom (med letoma 1982 in 1984) Pilonovih izjemnih del, ki zdaj sestavljajo glavnino stalne zbirke Pilonove galerije, iz zasebne zbirke dr. Danila Lokarja.                                                                                                                                                                 

Slikana v zgodnji pomladi z lokavške strani, s pogledom na ajdovsko župnijsko cerkev Janeza Krstnika, odseva v golih deblih vrb elemente nove stvarnosti in ekspresionizma. Masivnost, oblost in taktilnost stiliziranja dreves kaže tudi, kako se v Pilonove krajine »zdaj naseli robusten občutek za stvarnost motiva, ki upočasni delovanje tako zgodovinskih kot tudi metafizičnih predstav in jih presnovi v prav svojevrsten »novi realizem«.

Ko se je Pilon v pomladi 1921 vrnil iz Firenc, se je v njem zgodil pomemben obrat in v stiku z domačo pokrajino in ljudmi začne opuščati mračni ekspresivni izraz. Prijatelju  Karlu Dobidi piše (9. 6. 1921): »Začela se je nova doba: zapustiti moram črno-belo in se vrniti k barvi. Če si predstavljaš oni globoki prepad, kateri zija med dosedanjim mojim črno-belim pesimizmom velikomestnega socijalnega življenja in sedanjim zdravim življenjskim optimizmom, tedaj moraš razumeti, kako težak prehod je. Imam že par neznatnih začetniških poskusov povratka k barvi, k solncu, in domišljam si, da sem v bistvu vendarle – Malerpoet. Toda to pot pesnik materijalizma, kakor so mi že očitali. Drevo vidim zopet drevo, obstoječe iz debla, vejevja, listov; gora: nakopičena masa i. t. d.«

V času odločnih priprav na svoje sijajno slikarsko obdobje med 1922 in 1925 Pilon piše Dobidi tudi: »Baš vsled neposrednega kontakta z materijo, prostorom, barvilom, sem spoznal materijelnost vsakega objekta posebej, njegovo težo in notranjo konstrukcijo. Začel sem zopet realno gledati in misliti; zdi se mi, da sem se po dolgem času spet našel, kar sem že od prvih začetkov hrepenel izraziti predmet, kakršen je v resnici, njegovo pravo in ne imaginarno barvo. Glavni boj seveda je bil vnesti zopet barvo, ker sem videl dotlej le grafično; zdi se mi, da sem se že precej udomačil ž njo in da se mora končno izviti iz mene vendarle slikar. Začel sem prav sistematično, korak za korakom; sedel sem pri enem delu tudi po par tednov, po več ur dnevno; pripravim pa se tudi do dela lahko vsak čas, mi ni treba čakati na inspiracijo. V začetku nature morte, potem pejsaži itd. Zdi se mi, da imam tla pod nogami in da ostajam na zemlji. Vse je bolj umirjeno, težko, materijelno, jasno.« (2. 12. 1922)

V zrelih letih je Pilon orisal svoje naslikane pokrajine kot »popolnoma izražene s primitivnimi sredstvi … hiša je hiša, drevo je drevo … «. Besede, ki jih je zapisal umetnikov prijatelj France Mesesnel, prvi pravi umetnostni kritik njegovih del, slednjemu pritrjujejo: »S primitivno radostjo je v tihožitjih predmet natanko zgrajen v vsej oblosti v prostorni funkciji in teži in snovnosti. Pojavlja se zopet barva stvari same kot njena lastnost. Tako se približa slikar materiji objektivno in ista pot ga vodi pri slikanju pokrajine. Elementarnost njegove domačije, ki jasno kaže sestavljenost iz praoblik, živeča v menjavi silnih naravnih dogodkov, je prišla v slikarskem delu do ustrezajočega izraza.« V letu pred nastankom slike je Mesesnel še zapisal, da »v tej pokrajini ni prijetnega valovanja, ne očarujočih momentov, pogled je velik, forma govori s telesno pravico do svoje eksistence, ki nosi znake elementarnih zakonov«.

Pilona je prevzela pokrajina, s svojo »primitivnostjo, skopostjo in kljubovanjem«, medtem ko jo »burja … pometa in sonce žge«. Naslikane krajine jemljejo iz »duha kraja«, iz Vipavske doline, kjer se – tako kot v njemu dva značaja – skozi stoletja mešata dve kulturi, a okolja, v katerega se je tako globoko vživel, ne idealizirajo.

Veno Pilon, Ajdovščina, ok. 1925, grafit, papir, foto Primož Brecelj

Pilon je v svojih delih naravo in pokrajino v njej včasih upodabljal na osnovi prej posnete fotografije, risbe ali celo po spominu.

Fotografiji:

Veno Pilon, Ajdovščina, 1925, olje, platno, foto: Primož Brecelj

Veno Pilon, Ajdovščina, ok. 1925, grafit, papir, foto: Primož Brecelj