Blog

[OSEBNOSTI] 

»Umetnik ne vnaša v svoja dela notranjega nemira in subjektivne moči izraza, temveč občutje lepote in pesniške kontemplacije. Zdi se ti, kot da je zamaknjen nad pokrajino v njenih mehkih pomladanskih barvah ali pa v razkošju jesenske pestrosti in da ne čuti druge potrebe, kot da jo čim verneje upodobi na platno … zlasti impresionira gledalca mehkoba barvnih tonov, njihova skladnost ter avtorjevo vživetje v vipavsko pokrajino in milje. Ves je zamaknjen v svoje delo s pesniško liriško intuicijo.« Tako je ob razstavi v avli bivše ajdovske kinodvorane, nastale leta 1970 na pobudo Vena Pilona, opisal Klemenčičeve slikarske krajine Lojze Bizjak.  

Klemenčič za časa svojega življenja ni doživel samostojne predstavitve svojega slikarskega opusa, po pisanju sina Sava pa je na prigovarjanje prijateljev dr. Karla Dobide in dr. Franceta Mesesnela naj priredi razstavo, odgovarjal: »Moje glavno slikarsko delo je bilo marionetno gledališče in moje slikarske razstave so bile marionetne predstave. Če tega poklicani niso hoteli vedeti ter so to prezrli, potem se ne da tu nič napraviti.«. Mogoče je bil vzrok temu tudi dejstvo, da je bil Klemenčič malce osamljen umetnik, ki se nikoli ni vključeval v kako skupino. Zvesto in dosledno zapisan realizmu je sicer spremljal ustvarjalnost sodobnikov, a s konzervativnimi zadržki, čeprav sta se ga bežno dotaknila tudi impresionizem ter neoimpresionizem.

Slikar, fotograf in lutkar Milan Klemenčič je bil rojen 7. marca 1875 v Solkanu pri Gorici materi, domačinki Ani Verdikon ter očetu Štefanu, uradniku na goriški zastavljalnici Monte di Pietà, ki ga je skozi življenje tudi spremljal likovni talent. Milan, drugorojenec med štirimi otroKi, je že kot sedemleten postal sirota in zanj je po smrti očeta skrbela njegova nona Katarina Verdikon. Kot dijak je obiskoval gimnazijo v Gorici (1885-1889), kjer se je tudi prvič srečal z lutkami, ter v Trstu (1890). Slikarstvo je študiral najprej v Italiji, na beneški slikarski akademiji ter na akademiji Brera v Milanu. Nato je vpisal študij na Kraljevi bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Na akademiji so veliko slikali na prostem in Klemenčič je tako negoval občutek za zračno perspektivo, razpoloženje ob spreminjanju vremenskih razmer v naravi in letnih časov ter za opažanje naravnih pojavov in okolja nasploh. Po končanem študiju, leta 1895, je Klemenčič stopil v mornarico ter kot prostovoljec odslužil enoletni vojaški rok, nato pa potoval po Egiptu in Bližnjem vzhodu. 1899 leta se je poročil z Josipino (Pepco) Lorencuti iz Solkana in v naslednjih treh letih se je družina povečala za dva člana – sinova Milovana ter Sava. Da je preživel družino, je Klemenčič prevzel mesto sodniškega uradnika, najprej v Bovcu in nato v Gorici, vendar se je med svojim službovanjem vse do upokojitve v letu 1926, kot pravi sam, lahko posvečal tudi lutkarstvu in slikarstvu. V letu 1901 je tako obiskoval še letni semester na slikarski akademiji v Münchnu, mestu, ki ga je tudi po študiju pogosto obiskoval, predvsem zaradi ogledov lutkovnih in drugih gledališč.

Leta 1903 je nastopil službo sodnega uradnika v Ajdovščini in se poln ustvarjalnega zagona posvetil slikarstvu. V letih, ki so sledila, je ustvaril številne slike v olju, akvarele in risbe, predvsem z motivi pokrajine Vipavske doline, portretov sodobnikov iz Šturij in Ajdovščine, prizorov žanra in tihožitja. Družina je stanovala v Šturjah »pri Filipovih«, v stari Schleglovi hiši v gasi. S prijateljem in stanovskim kolegom Avgustom Schleglom, ajdovskim občinskim tajnikom ter šturskim županom, je Klemenčič veliko slikal v bližnji okolici. O njunem druženju je sin Savo v svojih spominih zapisal, da je bil Schlegl Klemenčičeva edina slikarska druščina ter da sta na skupnih sprehodih prenašala vsak svojo slikarsko škatlo z barvami in paleto, se vmes ustavila ter skicirala na platno ali papir. Pilon, takrat še dijak goriške realke, je občudoval Klemenčiča slikarja v njegovih »šturskih časih« ter postal njegov sodelavec pri lutkah, pozneje pa mu je kot študent na akademiji poročal iz Prage o lutkovnem gledališču. O srečanjih s svojim prvim likovnim mentorjem, s katerim sta postala tesna prijatelja, je Pilon v svoji knjigi Na robu med drugim zapisal, da si je med odmori lutkovnih predstav ogledoval Klemenčičeve portrete in jih primerjal z osebami, ki jih je ta upodobil.

Klemenčiču je bila narava s svojimi pojavi vselej najpomembnejši ideal ter motiv za slikanje. Tudi njegovi portreti so številni in kvalitetni – slikal je ženo Pepco, ki mu je bila nenadomestljiva pomočnica pri lutkah in fotografiji ter po njeni smrti drugo ženo Ljudmilo Pirjevec, otroke, sorodnike, prijatelje, znance in sosede, ki jih je večkrat ujel tudi v objektiv svojega fotoaparata. Njegovi slikarski avtoportreti nas popeljejo na zanimiv sprehod skozi spremljanje sprememb, ki sta jih na njegovem obličju pustila čas in preživete izkušnje. Klemenčič, ki je bil tudi avtor prvih barvnih posnetkov na Slovenskem iz leta 1910, je pogosto slikal po fotografski predlogi. Pri slikanju se je držal metode, ki je potekala v treh fazah – najprej je motiv, ki je pritegnil njegov pogled, fotografiral, nato ga je verno slikarsko skiciral ter potem skico dovršil v končno sliko.

Po ogledu marionetne predstave v ajdovski Bratinovi dvorani je Klemenčič za nekaj časa prenehal slikati. Zaprl se je v svoj atelje ter ustvarjal marionete, kostume in scene. 22. decembra 1910 je slednje pripeljalo do krstne predstave Malega marionetnega gledališča, kar je Šturje poimenovalo za rojstni kraj izvirnega slovenskega marionetnega gledališča.

1913 je Klemenčič sprejel službo učitelja risanja na ajdovski obrtno-nadaljevalni šoli in takrat se je že petčlanska družina - leto poprej, 10. decembra 1912, se jima je v Šturjah rodila še hčerka Mojca - preselila v Šaplovo hišo na šturskem placu. Že naslednje leto je bil Klemenčič po izbruhu prve svetovne vojne poklican v vojsko, družina pa se je z materjo na čelu zaradi šolanja otrok v Gorici preselila v Solkan. Po koncu vojne so se najprej naselili v Domžalah, nato pa v Ljubljani. V prestolnici se je Klemenčič spet posvetil lutkam; ustanovil in vodil je Slovensko marionetno gledališče, in ko je to po štirih letih prenehalo delovati, je spet začel slikati. Na platno je - večidel po spominu ali fotografski predlogi - ujel pokrajino, akt, tihožitje. Občasno je naslikal tudi kakšno scenografijo za svoje marionetne predstave, ki jih je prirejal, tako kot nekdaj v Šturjah, kar na svojem domu. V tistem času je tudi prejel zaslužena priznanja za svoje lutkarsko delovanje.

Milan Klemenčič je umrl v Ljubljani, 5. februarja 1957. Ob 50. obletnici njegove smrti, leta 2007, je Pilonova galerija  pripravila pregledno razstavo, s katero je predstavila Milana Klemenčiča v celoti, kot slikarja, fotografa in lutkarja. V septembru 2012 pa so bila v galerijskih prostorih predstavljena Klemenčičeva slikarska dela,  ki jih je Pilonova galerija prejela v dar od umetnikove hčerke Mojce Klemenčič. Ta so kot dragocen dokument umetnikovega življenja in ustvarjanja dopolnila stalno zbirko Pilonovih prijateljev.

Fotografije:

Milan Klemenčič, Pepca Klemenčič, roj. Lorencuti, 10. 2. 1906, olje, platno, foto: Primož Brecelj

Milan Klemenčič, Devinski grad, 1923, olje, platno, foto: Primož Brecelj

Milan Klemenčič, Študija oblakov, 7. 6. 1932, gvaš, papir, foto: Primož Brecelj

Milan Klemenčič, Lastna podoba, 1906, olje, platno, foto: Primož Brecelj

Milan Klemenčič, Travnik ob Hublju, 22. 6. 1934, olje, lepenka, foto: Primož Brecelj