Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Pred kratkim smo dopolnili Zbirko del Pilonovih prijateljev s štirinajst risbami Milka Bambiča. V šestih, iz leta 1960, je v tehniki tuša na papirju Bambič upodobil portretne glave v profilu ali en face, ki kažejo značilnosti njegovega sloga – živahno in dinamično risbo, hitro in suvereno zarisano potezo ter ekspresivno idealizacijo z izraženim čustvenim elementom posameznega upodobljenca. V osmih nedatiranih risbah in skicah iz priložene podarjene skicirke pa je s peresom in črnilom motive zarisal z lahkotno in igrivo, a trdno črto.

Risbe so se pridružile 18 ostalim iz fonda.

Milko Bambič, predstavnik generacije slovenske likovne avantgarde med obema vojnama, se je rodil slovenskima staršema, očetu veletrgovcu Jakobu in materi Ani Laurenčič. Od 1917 se je šolal na nemški realki v Trstu – tu ga je med drugimi poučeval dunajski portretist Fritz Novotny, medtem pa se je slikarstva učil tudi v zasebni šoli bratov Rendić. Leta 1919 se je vpisal na realko v Idriji, kjer sta bila njegova mentorja Avgust Bucik in Lojze Spazzapan. Med 1923 in 1927 je obiskoval visoko trgovsko šolo Revoltella v Trstu. Leta 1926 je ilustriral zbirko besedil za pouk slovenščine (Kolački), ki so jih fašistične oblasti večkrat zasegle. Opravljal je tudi sprejemni izpit na beneški akademiji likovnih umetnosti (Accademia di belle arti), a so ga zavrnili. V tistem obdobju je prišel v stik s konstruktivisti (Avgust Černigoj, Giorgio Carmelich in Emilio Dario Dolfi), a se je od njih kmalu oddaljil.

Okrog leta 1926 je Bambič v risbi (hrani Goriški muzej) karikiral devet let starejšega prijatelja, umetnika Vena Pilona, ki je nanjo pripisal: »Nos premajhen« ter se čez pripombo podpisal. Risbo hrani Goriški muzej in je bila leta 2002 v Pilonovi galeriji Ajdovščina predstavljena na razstavi z naslovom Pilon v očeh drugih.

Bambič se je v zgodovino zapisal tudi kot avtor prvega slovenskega stripa (Bu-ci-bu). Po njegovi objavi v otroški rubriki mesečnika Naš glas v Trstu v letu 1927 je bil celo aretiran in izgnan. Naselil se je v Ljubljani, kjer je študiral na fakulteti za arhitekturo in obiskoval predavanja iz umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Za dnevnik Jutro je risal karikature ter bil soustanovitelj humoristične revije Skovir. Leta 1929 se je preselil v Zagreb in tam z Jankom Pogačnikom ustanovil podjetje Reklamografika, nato pa naprej v Beograd, kjer je med drugim deloval tudi kot umetniški svetovalec za film. V Ljubljani, kamor se je vrnil leta 1931, je oblikoval zaščitni znak in celostno podobo za mineralno vodo Radenska ter veliko ilustriral - 1932 je ilustriral prvo v tehniki barvne litografije natisnjeno besedilo v slovenskem prostoru (Josip Ribičič, Miklavževa noč).

Po vrnitvi v Trst leta 1943 se je posvečal predvsem (knjižni) ilustraciji – dolga leta je veljal za vodilnega ilustratorja slovenskega tržaškega tiska. Njegova ljubezen je bilo tudi grafično oblikovanje (predvsem logotipov), opremljanje koledarjev, pisanje likovnih kritik za radio in časopise in prevajalstvo. S svojimi ilustracijami je opremil več kot 80 knjig, največ učbenikov za slovenske šole v Trstu.

Lani je bil javnosti prikazan dokumentarni film o njegovem življenju in raznolikem delu z naslovom Milko Bambič: V stanju rojevanja - In Statu Nascendi.

Bambič je bil razmeroma neznan na osrednjeslovenski umetniški sceni, na Tržaškem pa njen vidni protagonist. Kljub temu, da se je v primerjavi s sodobniki in primorskimi rojaki (Ivan Čargo, Avgust Černigoj, Veno Pilon, Lojze Špacapan) manj izpostavljal, je bil zagotovo ena osrednjih osebnosti kulturne zgodovine 20. stoletja na Primorskem. Leta 1991 je umrl v rodnem Trstu.

Fotografije: