Blog

[ODSTIRANJA]

Fotografiji:

1. Veno Pilon, Piran, 1963, barvni diapozitiv

2. Neznani avtor, Veno Pilon in Anne Marie, 1963, Piran, barvni diapozitiv

S Pilonovih počitnic ob Jadranskem morju

»Pred mano je Piran lenaril na soncu in se zamaknjen v svojo lepoto ogledoval v morju. Nekaj pravljičnega je bilo v tem slikovitem mestecu, na katerem se je poznal pečat Benetk, nekdanje mediteranske kraljice.« Tako začne Veno Pilon odstavek, v katerem potem opiše prizor z ribiči, v poglavju Prvi koraki ob Jadranu v knjigi Na robu. V prvi polovici petdesetih in potem tudi šestdesetih let prejšnjega stoletja je Pilon počitnikoval na slovenski obali, ki ga je prevzela s svojo klimo. Kot sam zapiše, je s fotografskim aparatom »prežal na kak znak življenja« v pristanu, v obmorskih krajih najdeno življenje pa je tudi upesnil.

»Spomni se na dni presrečne«

Tokrat izpostavljamo dve pesmi iz tega Pilonovega obdobja, in sicer od petdesetih do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je bolj intenzivno posvečal pesništvu in prevajanju. V prvi pesmi, ki je brez naslova, je opevan »stari Jadran«. Citirano po Pilonu, ta »leži na hrbtu in leno gleda v višave«. Pesnik slika z besedami »belo jadro«, ki ga vidi kot belega metulja, »črne barke – črne mravlje« na morski gladini. Tam ob morju se družijo glasovi različnih imen. Pesem je Pilon izbral za objavo v svojih spominih Na robu. Mesto je našla v poglavju Prvi koraki ob Jadranu, v katerem najdemo tudi Pilonovi ilustraciji Prvi turisti in Piranski ribiči.

Naslednja je Piran in Portorož. Pesem hranimo v arhivu Pilonove galerije in je v nadaljevanju  transkribirana brez vnosa kakršnihkoli popravkov. Pilon jo je napisal še v nemščini, italijanščini in francoščini, v več verzijah vsake. Tako pesnik kot bralec jo na ta način doživita v prehajanju štirih jezikov. Ohranjeni so rokopisi in tipkopisi iz let 1954 in 1963. V tej ljubezenski pesmi je izlita ljubezen do žene Anne Marie. Z verzi se evocirajo spomini na počitnice v obmorskih mestih, na »dni presrečne«, »obljube večne«. Na izraze naklonjenosti med dvema, ki se je »z nebom pokrila« in živela tudi v nočeh, v katerih »na nebu mesec zvezde je lovil« in »so rože spale«. Morje je dve osebi ponovno zbližalo.

Simbolika morja, ki se običajno povezuje z dinamiko življenja, se v umetnosti večkrat prepleta tudi z vrednostjo točke preoblikovanja. Tako kot morje valovi in se kaže v različnih oblikah ter se reke stekajo vanj in postanejo slane, tako se podoba življenja spreminja od rojstva do smrti in se kot taka lahko rojeva prav ob vodi ali iz nje. Mogoče bi ravno ob Pilonovih pesmih lahko izpostavili povezavo med pesnikovim izrazitim doživljanjem srečnih dni ob morju in notranjim srčnim valovanjem lirskega subjekta, ki ga morsko okolje močno nagovarja. V drugi predstavljeni pesmi pa ta skozi opazovanje obmorskih krajev v sproščenem ritmu odkriva globine svoje velike ljubezni do sopotnice, s katero preživljata lepe dni ob morju v pesnikovi rojstni deželi.

***

Stari Jadran leži na hrbtu

in leno gleda v višave

komaj diha pod težo ozračja,

sonce ga boža, draži, žge,

vrta in vrta vanj

skozi neskončni azur;

belo jadro ‒ beli metulj

liže njegovo gladino,

črne barke ‒ črne mravlje

lezejo po njem

in prenašajo sol svete Lucije

ki se iz rok Bessicha in Zorzuta

skozi streho

vsiplje v magazin.

Na bregovih Krasa

čakajo

Kosovel, Frluga, Škarabot,

Gradnik, Brnčič in Macarol,

da se stari Jadran

ob mladi pesmi

prebudi

da se zopet vzpeni

in vzvalovi.

Piran in Portorož

Se še spomniš

Spomni se na Portorož

na obali polni sonca

Na bregu polnem rož

Ko sva sama ostala

na tvojih ustih

kakor roža rdečih

ukral sem ti poljub

in vendar si mi ga vrnila

rožco obljub

In v mehki mivki

se ljubezen je rodila

na valovih se zibala

na soncu se je grela

pod oljko odpočila

z nebom se pokrila

Srček, spomni se

na dni presrečne

na obljube večne

v Piranu ti te dni

Spomni se noči

ko sem s teboj ljubezen pil

Ko so rože spale

v Portorožu

in na nebu mesec

zvezde je lovil.

Spomni, spomni se

na Portorož

polnem sonca, polnem rož.