Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Elda Piščanec, Ozdravljenje bolnega, b. d., (ok. 1929), jedkanica, papir, Pilonova galerija Ajdovščina, foto: Primož Brecelj

Iz dopolnjevanja Zbirke del Pilonovih prijateljev v Pilonovi galeriji

Jedkanica Elde Piščanec z naslovom Ozdravljenje bolnega, ena od lanskih pridobitev Pilonove galerije, dopolnjuje Zbirko del Pilonovih prijateljev in hkrati zvečuje število grafičnih listov iz niza odtisov z iste grafične plošče, nanašajoče se na ta naslov, ki so drugače vključeni v širši sklop umetničinih del, hranjenih v galeriji.

Leto, ko je Elda Piščanec zaključila študij na akademiji v Firencah

Nastanek te grafike je postavljen v leto 1929, torej v čas, ko je Elda Piščanec (1897−1967) po vrnitvi s krajšega izobraževalnega bivanja v Parizu končala študij slikarstva in grafike na Kraljevi akademiji umetnosti v Firencah. Tam sta bila njena profesorja Felice Carena in Celestino Celestini, pri katerem je nekaj let prej študiral tudi Veno Pilon. Postala je ena prvih slovenskih slikark z akademsko izobrazbo in živela je avtonomno življenje ustvarjalke, kar v takratni patriarhalni družbi ni bilo prav običajno, poleg tega je to zahtevalo številne napore in velik pogum.

Vsestranska umetnica

Svoj lastni ustvarjalni izraz, ki ni povsem odtrgan od različnih umetnostnih vplivov, je razvijala iz slogovne smeri realizma, pri čemer je želela slediti svoji edinstvenosti in neprimerljivosti; upodabljala je krajine, tihožitja, akte, portrete, sakralne motive, in sicer v olju, akvarelu, risbi, grafiki, stenskem slikanju, modelirala je v glini in bila tudi glasbenica, poučevala je risanje, restavrirala, pisala.

Povabilo k branju: Segam po nebesnih zvezdah: zgodba slikarke Elde Piščanec (1897–1967)

Njena izjemna, umetnosti predana življenjska pot je izčrpno predstavljena v knjigi Segam po nebesnih zvezdah (Mladinska knjiga, 2024) avtorice Metke Pekle.

Predstavitev izbrane grafike

Grafični list, izdelan v tehniki jedkanice, s črnim odtisom matrice na bel papir, ki je tokrat postavljen pred gledalca, zajema prizor iz vsakdanjosti, največkrat obstoječe v svetopisemskih zgodbah, še posebej v evangelijih, pripovedujočih o Jezusovi zdraviteljski moči, skozi katero sta se razodevala božja milost in pomen vere v stvarnikovo vsemogočnost.

V samo središče grafičnega dela je umeščena najsvetlejša med desetimi upodobljenimi figurami v horizontalni razporeditvi, pravzaprav je to edina nesenčena figura, stoji v vzravnani drži, z iztegnjeno roko in dvignjeno dlanjo, obrnjena proti ležečemu, do prsnega koša pokritemu bolniku v skalnati votlini, postavljeni na levo stran grafične površine.

Celotna motivika te upodobitve je skozi branje simbolike lahko večplastna. Že če izpostavimo samo glavni motiv roke, ki zdravi, ugotovimo, da ima bogato zgodovino raznovrstnih pomenov znotraj različnih tradicij. Roka je lahko sinonim za moč, povežemo jo lahko z manifestacijo, govorica rok postane pomembna v vsakem kontekstu različno, lastnosti levice se razlikujejo od desnice, s polaganjem rok se godi določen prenos in tako naprej. Ko opazujemo gesto, prikazano na grafiki pred nami, pa ne moremo spregledati kretnje z naprej obrnjeno dlanjo, saj ta v budizmu in hinduizmu predstavlja mudro, ki razblinja strah in podarja božansko zaščito.

Umetniško delo v svoji izčiščenosti in lahkotnosti, ki jo podpirajo v minimalističnih potezah ujeta telesa – različne postave v različnih položajih kažejo na različne človekove čustvene odzive – navzočih ob ozdravljenju bolnega, deluje s prav posebno izrazno močjo.