Občasne zbirke

14/12/2018 - 20/01/2019

Andrej Perko, Mi hočemo živeti

Fotografska razstava

 

14. 12. 2018–20. 1. 2019

 

V Pilonovi galeriji Ajdovščina napovedujemo odprtje razstave domačega fotografa Andreja Perka, Mi hočemo živeti…, s katero se pridružujemo obeležitvi stote obletnice konca prve svetovne vojne.

Andrej Perko, fotograf, ki živi in dela v Vipavskem Križu, je bil rojen leta 1946 v Ljubljani. Gimnazijo je zaključil v Novem mestu, diplomiral na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani ter pozneje študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji – likovna smer. Ukvarja se predvsem s črno–belo, običajno analogno fotografijo in starimi foto–grafičnimi tehnikami. Skozi leta angažiranega posvečanja mediju se s svojim fotografskim delom pogosto predstavlja na osebnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegova dela so prisotna v več zbirkah, izdal pa je tudi nekaj fotografskih knjig v samozaložbi (Poti, 2013; Mi hočemo živeti…, 2016; Šmarje 2011–2016, 2017; Terra mirabilis, 2018). Je član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP) in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Naslov razstavi Mi hočemo živeti… je povzet po enem od zapisov iz vojnega dnevnika, ki ga je kot vojak med prvo svetovno vojno zabeležil literarni zgodovinar dr. France Koblar. Presunljivi Koblarjevi zapisi, ki sta jih skupaj z ženo Andrejo, Koblarjevo vnukinjo, transkribirala ter izbrane objavila v knjigi, so bili tudi izhodišče tokratnemu projektu Andreja Perka. Kot fotograf zgodb je s fotoaparatom sledil prizoriščem vzhodne in Soške fronte ter v fotografiji interpretiral svoja občutja ob izpovedih mladeniča. Skozi vsebinsko in likovno dognana poglavja serije je fotograf tako pred nas razgrnil eno samo zgodbo, ki jo brezobzirno diktira vojna: o razosebitvi posameznika ter o končnem razčlovečenju v smrti.

Iz kataloga:

»Pripoved je Perko ustvarjal izhajajoč iz prepričanja, da »fotografija vsrkava tisto, kar se je z objektom na njej nekoč dogajalo«, torej da absorbira atmosfero in energijo iz ostalin prostora in preteklega dogajanja. Morebiti tako, kot so preživeli, ki so se vrnili s polj smrti in iz jarkov groze, težo doživljanja skozi čas prenašali s seboj in jo na ta način za večno vtisnili v eter spomina.

V izbiri črno bele analogne tehnike z intenzivnim kontrastiranjem – ta spominja na delo britanskega fotografa Billa Brandta –, se Perko kaže kot klasični fotograf, zvest likovnemu aspektu piktorializma, a brez njegovih odvečnih poudarkov. Medtem pa ga vpetost v subjektivno doživljanje vidnega (in občutenega) ter izrazito osebno stališče kot fotografa druži z občutjem v delih češkega fotografa Josefa Sudeka, ki je med drugim beležil ozračje brezupa ob nacistični zasedbi Prage. Tudi pri Perku sta inspiracija in retrospekcija izraziti do te mere, da mu ti s skorajda ničnim poseganjem v prizorišča omogočata »preslikati« atmosfero in tudi tako prenesti gledalcu »zagatnost ozračja«.

Dvojezično publikacijo (slo., ang.), nastalo ob razstavi, je oblikoval Miran Kordež (Adenda d.o.o.), spremlja pa jo besedilo kustosinje Tanje Cigoj.

Med razstavo bo v galeriji na prodaj tudi knjiga Andreja Perka Mi hočemo živeti… .

Podlaga razstavi je zvočni zapis odlomkov iz vojnega dnevnika dr. Franceta Koblarja, ki jih občuteno prebira Biljana Ristić, nastal v produkciji Loškega muzeja Škofja Loka.

Razstava je na ogled do nedelje, 20. januarja 2019.