Občasne zbirke

12/01/2021 - 14/02/2021

LELA B. NJATIN

KER MI NISMO LE PODOBE, SMO LJUDJE

2005–2020

 

12. januar–14. februar 2021

 

Kustosa razstave: dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan

V koprodukciji z Galerijo Miklova hiša, Ribnica.

 

Razstava Ker mi nismo le podobe, smo ljudje obravnava umetniško prakso Lele B. Njatin med letoma 2005 in 2020. Kot je zapisala dr. Petja Grafenauer v znanstveni monografiji, ki je izšla že ob prvi razstavi v Ribnici leta 2019, praksa Lele B. Njatin nastaja za občestvo, za skupnost, ki nastane v času trajanja projekta, ali za posameznika, ki se sreča z delom nevede, kdo je njegov avtor. Niha med perifernim, obrobnim, celo ljudskim in neznanim, šokantnim, presenetljivim. Teme moči perifernega, sodobne umetnosti in vloge umetnosti v družbi, osebnega spomina in skupnosti so vpletene v njene projekte tega obdobja. Mediji, ki jih največkrat uporabi, so performans, instalacija, predavanje in zapis. Njena dela, tudi ko so najbolj minimalistična, so zasnovana z mislijo na občinstvo, na učinek, nekateri performansi in instalacije imajo izhodišče tudi v poznavanju teatrskega režima in gledališkega učinka. Pomemben ji je kontakt z gledalcem, poslušalcem, uporabnikom. Del umetnin so tudi njihove reakcije, odgovori, misli, obrisi, vključeni so v umetnino in jo soustvarjajo. Oni so tisti, ki iz nje naredijo sebi lasten pomen. In potem je seveda tu beseda in predvsem njena polnost oz. praznost, njen pomen. Smisel.

Performativno dejavnost Lele B. Njatin lahko lociramo v vmesni prostor med tradicijo (slovenskega) konceptualizma in novi performans. Vendar pa bi bila, kot utemeljuje dr. Blaž Lukan v eseju znanstvene monografije ob razstavi, delitev umetniške dejavnosti Lele B. Njatin v dva ločena segmenta celo narobe. Obema temeljnima fokusoma njene umetnosti (vizualna, likovna dejavnost in performativna praksa) namreč lahko dodamo vsaj še njeno literarno dejavnost in pa, na kar se pogosto pozablja, njeno samoutemeljevanje ali esejistično-filozofsko komentiranje lastne umetniške prakse v spremnih študijah in predavanjih, kar je v resnici integralni del njene umetnosti. Če si performativna praksa Lele B. Njatin »prisvaja« nekatere dosežke slovenskega konceptualizma oz. kar konkretne elemente performansov skupine OHO, pri čemer si niti ne prizadeva, da bi ohojevske akcije na novo kontekstualizirala (saj jih rekontekstualizira že sam nov kontekst izvedbe in pa časovna distanca skoraj pol stoletja od njihovega nastanka), pa se po drugi strani umešča v polje novega performansa in njegovih (reartikuliranih) estetskih in družbenih relacij. Njen performans je »postal« ponovljiv, izkorišča živo prezenco performerke (Lela B. Njatin svoje performanse praviloma izvaja sama, le včasih ob asistenci pomočnikov), rešil se je nekdanje »obsedenosti« s telesom in se »vrnil« v galerijo – iz katere sicer ni nikdar do kraja izšel, razen v ambient –, čeprav obvladuje tudi druge prostore, celo medijske in sodobnotehnološke, v bistvu pa se raje naslanja na dobre stare analogne tehnologije (kamor sodi tudi polaroid, časopis, knjiga, pano, transparent ipd.); prezentira se kot žanrski miks ali hibrid in ohranja odprtost in pretočnost ter vselej dopušča vdor konteksta v lastno performativno strukturo. Performans Lele B. Njatin tako ostaja »prostor nenehnih izmenjav«, tudi novi performans, ki ga v slovenskem prostoru zastopajo avtorji mlajše (predvsem vizualne oz. likovne) generacije, njena specifika pa je ravno »trdoživo« ohranjanje tradicije (slovenskega) performansa, najprej konceptualistične iz šestdesetih in nato alternativne z začetka osemdesetih let, ki pa se vitalno odziva na sodobno umetnost in aktualno realnost samo.

Lela B. Njatin že vrsto let deluje razpeta med Ljubljano in Kočevjem, kamor se je leta 1956 priselila njena mati, leta 1959 pa njen oče. To je bil čas, ko je mesto raslo in dobivalo zagon, šele v devetdesetih letih je postalo jasno, da mesto stagnira. V njeni mladosti se je družina aktivno udeleževala v skupnostnem življenju mesta. Na Kočevje umetnico poleg spominov veže tudi sedanjost, saj si je po materini smrti v družinskem stanovanju uredila atelje. Danes so ta kraj, njeni osebni spomini, življenje v njih, zgodovina in sedanjost lokalne umetnosti ter perifernost in pogoji dela v njenih okvirih malha, iz katere zajema vzgibe za umetnine. Kočevje je ena od stalnic projektov zadnjega desetletja. Toda v svojem bistvu ne gre za Kočevje. Lahko bi bilo katerokoli lokalno okolje, a prav to določeno okolje je izoblikovalo umetnico. Z njim živi, v njem po lastni izbiri deluje in iz njega izhaja, saj ga dobro pozna in lahko tako kar najbolj precizno uporablja.

Leta 1981 je odšla na študij filozofije in primerjalne književnosti na Filozofsko fakulteto v Ljubljano ter si v svet vizualne umetnosti samostojno utrla pot prek alternativne scene.

1984 je pričela delati v Ljubljani in se tja dokončno priselila šele leta 2010, saj je v vmesnem času živela razgibano in kar nekaj časa, vsega skupaj dobrih šest let, preživela v tujini. Njen prvi roman, Nestrpnost (1988) je prejel nagrado zlata ptica.

Od leta 1977 se je izražala v instalaciji, urbanih intervencijah, performansu, body artu, fotografiji in grafiki. Nekaj samostojno, nekaj pa kot članica mednarodnega umetniškega kolektiva Westeast (1978–1985), ki ga je ustanovil in koordiniral pesnik, prozaist in esejist Franci Zagoričnik. Priložnostno je sodelovala tudi z umetniškim kolektivom Maj 75, ki ga je leta 1978 v Zagrebu ustanovila Grupa šestorice autora in je živel v mediju časopisa-kataloga, nekakšnega alternativnega galerijskega prostora, pa tudi v obliki instalacij in performansa. Poleg tega je Njatin objavljala vizualno in konkretno poezijo ter dokumentacije performansov tudi v revijah in časopisih Problemi, Dialogi, Uj Symposion, Pitanja, Reč in beograjsko Delo.

Leta 1981 je prvič razstavljala v galeriji, v Likovnem salonu Kočevje, leta 1984 pa je predstavila projekt Beli šum v izložbenem oknu Galerije ŠKUC v Ljubljani. Bila je tudi članica alternativne skupine Linije sile (1983, Lidija Bernik, Lela B. Njatin, Tanja Lakovnik, Mojca Pungerčar), ki je ustvarila istoimenski performativni kostumski projekt/modno revijo za Galerijo ŠKUC. Ustvarjala je kostumografijo za kultno skupino Borghesia (v letih 1984–1985), ki je vzniknila iz ljubljanskega mladinskega subkulturnega gibanja FV.

Naslednji dve desetletji je pisala, objavljala, ustvarjala, razstavljala, ustvarjala kostumografije, delovala kot dramaturginja, avtorica prostorskih postavitev, celo za Phaidon Press je pisala o delu Antonyja Gormleyja Field. Ko se je v Sloveniji s prihodom sodobne umetnosti v 90. letih okrepilo zanimanje za efemero, mail art, vizualno poezijo, performans in instalacijo, so nekateri kuratorji opazili njene projekte na papirju in jo vključili na nekaj preglednih razstav, ki so popisane na umetničini spletni strani www.lelabnjatin.si.

 

Na razstavi v Pilonovi galeriji so predstavljeni artefakti, ki so ustvarjeni za performanse Lele B. Njatin.

Leta 2012 Lela B. Njatin v družinskem stanovanju ustvari preprosto fotografijo pogleda od znotraj navzven proti oknu, ki ga prekrivajo zavese. Iz fotografije nastane instalacija Nikoli me ne vidiš tam, od kjer te gledam jaz. Povečano fotografijo namesti na zunanjščino okna fasade svojega ateljeja v stanovanjski zgradbi, ki gleda na mestni trg. Podoba je postavljena na istem mestu, kot je bila posneta, le da je znotraj na zunanji strani. Kočevci s ceste vidijo tisto, kar vidi tista, ki iz stanovanja gleda navzven. Kar nevede opazijo, je njen pogled. Pogled, ki ga meščani vidijo s trga, se odpira iz stanovanja navzven proti Kočevju, a zagrnjene zavese ustavijo prehod v zunanji prostor. Zdi se, kot da simbolno govore o tem, da ni stika med zasebnim v stanovanju in skupnostjo v urbanem prostoru. Ta stik bo Njatin iskala v naslednjih projektih. Kočevci opazijo nenavadno podobo, čeprav bi jo zlahka spregledali, saj fotografija na fasadi ni posebej vpadljiva. Pogovori, ki se prično, so začetek vzpostavitve zanimive komunikacije in vzpostavljanje stika umetnice z lokalno publiko, kar je eden od namenov njenih projektov.

S projektom Nikoli me ne vidiš tam, od kjer te gledam jaz, je Lela B. Njatin pozunanjila notranjščino, razgalila intimo in na skriven način povedala tudi, da je v prostoru nekdo, katerega dela segajo navzven v socialni prostor – umetnica. Bivališče družine je postalo atelje, prostor med zasebnim in javnim, zasebno, v katerem nastaja nekaj, namenjeno javnosti.

Pet let kasneje je stavek Nikoli me ne vidiš tam, od kjer te gledam jaz znova uporabila. Tokrat je bil konstitutivni del prostorske instalacije Past besed (2017), ki jo je izvedla na Kočevskem v gozdu blizu vasi Škrilj, pred bunkerjem K-35. Ta monumentalna skrivna arhitektura je bila zgrajena v času hladne vojne in ima 500 metrov hodnikov in šest podzemnih sob, lastno vodno zajetje in proizvodnjo električne energije. V njem bi brez zunanje pomoči lahko ljudje živeli tudi do 100 dni. Za obstoj tajnega bunkerja javnost do pred kratkim ni vedela, gozd nad vasjo Škrilj pa ostaja zaprto vojaško območje.

Na drevesna debla pred razkritim bunkerjem je Lela B. Njatin razobesila razsekan napis in parafrazo Lacanovega stavka, ki ga je moral obiskovalec v mislih šele sestaviti. »Vidiš«, »me«, »nikoli«, »gledam«, »jaz«, »koder«, »tam« …; besede so silile obiskovalca, da jim da logiko, da razume skrivnost. Cikličnost, ponovna raba, ponavljanje so še ena od značilnosti tega dela ustvarjanja Lele B. Njatin.

 

Leta 2017 so prenavljali fasado bloka, v katerem ima Lela B. Njatin atelje, in na istem mestu, kjer je na oknu leta 2012 razstavila fotografijo notranjosti, je tokrat razobesila besedilo na tkanini: »Nikoli me ne vidiš tam, od kjer te gledam jaz.« S projektom Okno so zavese izginile, zgodil se je kontakt umetnice in občinstva. Umetnica, ki opazuje življenje mesta skozi okno v najbolj enostavni obliki, nezmožnost popolnega stika v zapletenejši. Kočevca tako delo ujame, ker je na njem nekaj domačega, nekaj skupnostnega, kar doživlja osebno, in se je, ko se tako ne počuti ogroženo, saj mu je stvar nekoliko znana, pripravljen spustiti po toboganu lastnega doživljanja in refleksije. Želi si dialoga in komunikacije s posamezniki skupnosti v in za katero ustvarja. Umetnosti ne vidi v artefaktu, temveč v odnosu.

Leta 2013 je v Pokrajinskem muzeju Kočevje izvedla performans Kulturna identiteta Kočevja. O umetnosti. S trudom in sodobno umetnostjo je pričela periferijo vleči iz modernistične logike in tiste, ki so si tega želeli, popeljala v naročje sodobnosti. Performirala je deklico s piščalko.

Umetnica je preživela otroštvo in mladost v modernističnem bloku ob trgu. Skozi okno stanovanja je videla vodnjak z modernistično skulpturo Staneta Jarma Deklica s piščalko. Bronasti kip je bil ulit leta 1959 in postavljen na rob vodnjaka v Kočevju leta 1963, istega leta, ko se je rodila Lela B. Njatin, ki je ob kipu odraščala. Dolgo časa je bil edini idejno »neideološki« prepoznavni kip v regiji. Deklica s piščalko ni postavljena v slavo ali spomin ničemur drugemu kot temu, kar je. Postala je del urbane in idejne identitete Kočevja, o čemer pričajo meščani in danes tudi nagrada s tem imenom pa podarjena kopija pobrateni občini in še mnogokaj. Za Kočevce je Deklica s piščalko Kočevje.

Lela B. Njatin pravi, da je zanjo značilnost posameznikove identitete »prestreljenost z intervencijami drugih«. Že leta 2012 je parafrazirala citat iz Cankarjevih Hlapcev »Narod si bo pisal sodbo sam«, ki so ga na steno kočevske dvorane napisali partizani med 1. zasedanjem slovenskega parlamenta leta 1943, kmalu zatem pa ga je prestrelila sovražna vojska. Oder pod napisom je bil edino prizorišče javnih prireditev v Kočevju, zato se je napis »Narod si bo pisal sodbo sam« vrezal v spomin številnim generacijam.

Štiridesetminutni performans Strelišče. Plati plasti je spraševal: Kaj je skupnost? Kaj imamo skupnega? Je mogoče osebni spomin deliti z drugimi, ne da bi izgubil pomen in emotivni naboj? Koliko osebnih pomenov lahko generirajo kolektivni simboli? Kolikšna je rezilienca simbola skozi čas in skozi različne aplikacije? Tudi tu je uporabila znani napis iz kočevskega Sokolskega doma. Za performans je začetnice svojega imena odslikala na tri table z isto barvo in v isti tipografiji, s kakršnima je naslikan Cankarjev citat. Na kočevskem strelišču, ki pripada slovenski vojski, so jih prestrelili in s strelci je tekel dialog o vlogi smrti v umetnosti, saj se jim sprva ni zdelo etično streljati v začetnice imena človeka. Že leto prej je naslikala besedo 'smisel' na slikarsko platno, s črkami v tipografiji in barvi, kakršni sta v napisu »Narod si bo pisal sodbo sam«. To delo je bilo zanjo prostor polnosti, ki ga je zoperstavljala prostoru ničnosti – s streli preluknjanim tablam z začetnicami njenega imena.

Trilogija instalacij v javnem prostoru Beseda velja je nastajala v letih 2014 in 2015. Lela B. Njatin je na slikarsko platno naslikala besedo »smisel« in zanjo uporabila tipografijo napisa iz kočevske dvorane, tj. »Narod si bo pisal sodbo sam«, in ga postavila v okno svojega kočevskega ateljeja. Ob postavitvi je umetnica opravila tudi več pogovorov s prebivalci Kočevja o smislu bivanja v skupnosti in smislu umetnosti. Sogovornikov ni poznala vnaprej, izbirala pa jih je tako, da so se razlikovali po spolu, starosti, izobrazbi, poklicu, narodnosti in številu let, prebitih v Kočevju. Snemani intervjuji so potekali ob razgledu na slikarsko platno z napisom »smisel«, ki je tako postalo pomensko polno.

V tem času v Kočevju še ni bilo umetnostne galerije, tik preden pa so jo odprli, je Lela B. Njatin leta 2015 najela oglasni prostor na transparentu, ki se je v središču mesta pel preko ceste, in nanj ponovno reproducirala besedo »smisel« v znani tipografiji (Beseda da besedo). Umetnino je v mestu, ki je prav takrat dobivalo umetnostno galerijo, razstavila v javnem prostoru. Naslednje leto se je s performansom Dana beseda ločila od umetnine in »smisel« prepustila usodi. To je storila tako, da je na tržni dan, ko je v Kočevju na ulicah največ ljudi, najela letalo, iz katerega je skočil padalec s transparentom. Na transparentu je umetnica odslikala »smisel«, in padalec je z njim pristal sredi ljudi.

»Smisel« se pojavi tudi v delu Sled 1. Počiva na ležalniku iz prvih dni blokovske skupnosti, umetnica pa ga postavi na teraso istega bloka v Kočevju, in obuja trenutek na stari družinski fotografiji. V mnogih socialističnih blokih je bila navada, da so na teraso postavili ležalnike in tuš ter je to v toplejših mesecih postal socialni prostor, nekakšna urbana plaža. Ta lepa navada je danes opuščena. Njatin jo poustvari v sodobnosti z artefaktom iz tistega časa, fotografijo z iste lokacije, na kateri je njen oče okrog leta 1960 posnel prizor, na katerem je mama Lele B. Njatin, ki oblečena v delovno haljo opravlja administrativno delo, ki si ga je med opoldanskim odmorom prinesla iz službe. V ozadju se na ležalniku sonči neka druga oseba v kopalkah.

Sled 2 (2018) je performans sprehoda Lele B. Njatin z otroškimi sanmi – zopet je na njih zapisana beseda »smisel«, tokrat na ovoju sedeža sani – po Kočevju, kot jo je nekega dne v šestdesetih letih tod s sanmi vlekla mati, ki si je za ta poseben snežni dan vzela dopust. Beseda »smisel« se pojavlja tam, kjer manjka subjekt, ki ga ni več, kjer ni več zveze z osebo, a je prav ta rezultirala, ali celo je, 'smisel' (eden od njih).

Tudi v Ajdovščini je leta 2018 izvedla performans z naslovom Narod si bo pisal sodbo sam. Na dan izvedbe, 11. 12., je minilo natanko 100 let, odkar je umrl Ivan Cankar. Pred 50. leti so v Ajdovščini na ta dan postavili Cankarjev doprsni bronasti odlitek, ki ga je ustvaril Veno Pilon. Pilonov portret Cankarja stoji nedaleč od Obeležja v spomin na izvolitev prve slovenske vlade 5. maja 1945 v Ajdovščini, kjer je zapisan citat »Narod si bo pisal sodbo sam«.

 

Ob razstavah v Pilonovi galeriji in Galeriji Miklova hiša je izšla slovensko-angleška znanstvena monografija, ki kot prva celostno obravnava opus Lele B. Njatin.

Eseja v monografiji sta prispevala dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan, publikacijo je oblikoval Vasja Cenčič.

 

Razstava bo v skladu z veljavnimi odloki Vlade RS na ogled do nedelje, 14. februarja 2021.

Odprtja razstave zaradi epidemiološke situacije ne bo, vodenih dejavnosti za obiskovalce zaenkrat še ne bomo izvajali.

Pilonova galerija v skladu s smernicami NIJZ zagotavlja varen obisk razstave. Hvala, ker z upoštevanjem le teh, varujete vaše in naše zdravje.

Za čas zaprtja galerij in muzejev, tudi v Pilonovi galeriji omogočamo virtualni ogled razstave. Spremljajte nas na naših spletni, FB in Instagram straneh.

Vljudno vabljeni k ogledu!

 

Foto: osebni arhiv Lele B. Njatin

Postavitev razstave v Pilonovi galeriji (foto: Primož Brecelj)