Blog

[UTRIP]

Načrtujete v bližnji prihodnosti obisk Pariza? Predlagamo sprehod po Montparnassu, kjer je živel in delal Veno Pilon. Mogoče boste imeli srečo in ujamete tudi katerega od vodenih ogledov z Dominiquom Pilonom, ki pozna marsikatero skrivnost tega umetniškega pariškega okrožja. Tokrat prilagamo prevod francoskega članka, ki pripoveduje ravno o tem. Vabljeni k branju!!

BERI V NADALJEVANJU ...

Poslovenjeno po članku Pascala Paillardeta, objavljenem v reviji La vie:

Na Montparnassu, v Parizu umetnikov

Dominique Pilon, sin Vena Pilona, predstavnika slovenskega ekspresionizma, je odraščal in živel v mestni četrti Montparnasse. Danes raziskuje njene avenije in uličice na preži za umetniškimi središči, kjer je ohranjen spomin na Bourdellov in Zadkinov Pariz.

Masiven kip Balzaca, osvetljen s fluorescenčnimi mestnimi lučmi, na križišču Vavin opazuje človeško komedijo. Včasih povesi pogled in izpod bronastih vek, ki mu jih je izdolbel Auguste Rodin, premeri družbeno dogajanje, ki se igra pod njegovim nogami, od restavracije Dôme do restavracije Rotonde v času večernega vrveža. »Ravno tukaj, v senci tega kipa, sta si prvič padla v objem moj oče Veno in moja mama Anne-Marie, na plesu ob praznovanju 14. julija 1933. No, verjeli ali ne, 30 let pozneje sem tudi sam prav pred tem spomenikom spoznal svojo bodočo ženo, Odile!« Zgodovina je tako romantična, da ni potrebe po prerekanjih. Obžalovali bi, če bi po nepotrebnem razpravljali o njeni pristnosti, zlasti zato, ker nas Dominique Pilon, 85 let, z neutrudnim korakom že vodi v ljubki krožni ples stoletij.

VAVIN ALI »POPEK SVETA«

Ta dan Dominiqua spremlja žena Odile in zdi se, da njen pordečel obraz potrjuje verodostojnost njegovih besed. Kip Honoréja de Balzaca, na straži ob bulvarju Raspail, pokončno stoječ pred križiščem Vavin, ki ga je pisatelj Henry Miller opisal kot »popek sveta«, je postal rodu vdan Kupid. Nekaj minut hoje je dovolj za umestitev epicentra družine: prav tu, na tem območju, kjer je odraščal in živel Dominique Pilon, med množico izseljenih umetnikov, so čustva najmočnejša. »Atelje mojega očeta je bil malo dlje, na ulici Grande-Chaumière.« K temu se bomo vrnili, saj se naš vodič nenehno vrača k svojemu otroštvu v Parizu »Montparnasovcev«.

PICASSOVA MENZA

Dogovorili smo se na aveniji Maine, številka 21, na začetku tlakovane slepe ulice, obdane z ateljeji z velikimi okni. Dominique Pilon je bil z ženo videti, kot bi stal na pragu rojevajočega se 20. stoletja. Ena sama beseda je bila dovolj, da so izginile poslovne stavbe in stolpnice s kodnimi sistemi, ki so nas obkrožale. »V 17. stoletju so se študentje zbirali na gruščeni gori, ki jih je spominjala na »mont Parnasse« [goro Parnasse] v Grčiji, da bi deklamirali verze!« Po tem preludiju smo poniknili v slepo ulico, kjer je Marie Vassillieff, ruska slikarka in gledališka scenografka, spremenila atelje v menzo. V njeni veseli kuhinji so se često srečavali Amadeo Modigliani, Chaïm Soutine, Pablo Picasso, Foujita ter mnogi drugi revni umetniki in njihovi siromašni modeli. Potem smo zapustili to brezčasno ulico, da bi dihali parfum melanholije med opazovanjem na eni strani fasade hotela, kjer je prebival André Breton, na drugi strani trase Kmečkega obzidja/Mur des Fermiers Généraux s pripadajočimi mitnicami ali še drugje dvorišča, kjer je bilo nekdaj središče umetnikov.

Naš vodnik, ki se je rodil leta 1937 v porodnišnici Port-Royal, je pogosto skakal naokrog v kratkih spodnjih hlačah na tem območju, kjer so nekoč še vihrala krila mlinov za pridobivanje moke – od teh se je ohranil edinstven ostanek, okrogel kamnit stolp v osrčju montparnaškega pokopališča. »Poglejte, tukaj je zdaj Hôtel des bains [Hotel »kopališča«, hotel je dobil ime po nekdanjem kopališču]! Ko sem bil otrok, pa je bilo tukaj mestno kopališče, s starši smo prihajali sem enkrat na teden,« pove Dominique na ulici Delambre. Njegov oče Veno Pilon, predstavnik slovenskega ekspresionizma, se je rodil leta 1896 v Ajdovščini, ki je takrat bila v avstro-ogrski monarhiji. Bil je sin peka, ki je zapustil rodno deželo v zaledju Trsta, da bi se vpisal na Akademijo lepih umetnosti v Pragi, zatem nadaljeval izobraževanje v Firencah in na Dunaju, leta 1928 pa se je namestil v Parizu. »Odkril je boemo in t. i. pariško šolo/École de Paris ter odprl atelje umetniške fotografije. Ta mož, ki je ostal brez državljanstva – po ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1947, nevtralnega ozemlja, ustvarjenega na področju Julijske Benečije [*in se je vzpostavila slovensko-italijanska zahodna meja] –, je govoril desetino jezikov. Bil je vsestranski umetnik: slikar, portretist, fotograf, tipograf, pesnik in prevajalec,« spomni Dominique Pilon, medtem ko se usmeri proti ateljeju in družinskemu stanovanju, kamor sta se njegova oče in mama vselila leta 1939.

GLEDALIŠČA IN KABARETI

Rue du Maine, ulica, ki slovi po svojih krajih pogube ali užitka (odvisno od pogleda!), potem Rue de la Gaîté, ulica, na kateri se nahaja gledališče Comédie italienne z modro baročno fasado, trg Gaston-Baty, kjer stoji kip slikarja Soutina, ulica Huyghens, na kateri se je družila skupina šestih/Les Six (Georges Auric, Germaine Tailleferre, Francis Poulenc idr.) in njihov prijatelj Jean Cocteau … Itinerarij oriše obrise Pariza Montparnasovcev, ki ga je v prelepi izdaji Montparnasse. Quand Paris éclairait le monde [Montparnasse. Ko je Pariz razsvetljeval svet] nedavno upodobil Mathyeu Le Bal (knjiga je izšla pri založbi Albin Michel). »Moj oče je portretiral slikarja, kiparja in pisatelja Giorgia de Chirica, umetnico Leonor Fini, kiparja Ossipa Zadkina …« našteva Dominique Pilon.

Malo po malem se anekdote in lirični pasusi sestavljajo v osebno, s čustvi obarvano fresko. Po sprehodu ob vrtcu, ki ga je nekoč obiskoval – »Vhodna vrata so imela loputo, skozi katero so otroci lahko izstopali!« –, potem prečkanju bulvarja Montparnasse na vogalu kabareta Jockey, kjer je nastopala Kiki, slaven model in slikarka, Dominique Pilon dospe na ulico Grande-Chaumière. Sledi nepričakovan obisk v knjigarni À Balzac À Rodin, zatočišču, ki ga gre priporočiti zaljubljencem v stare knjige, in potem končno vstopimo na dvorišče očetovega ateljeja.

To je blizu akademije Académie de la Grande-Chaumière, ustanovljene leta 1904, kjer sta poučevala Antoine Bourdelle in Ossip Zadkine. Pilonov atelje je bil v prvem nadstropju. Dominique Pilon pokaže na izredno strmo stopnišče, ki ga opazimo skozi priprta vrata. »Moja mama je padla, ko je bila v osmem mesecu nosečnosti!« Spomini ga preplavljajo, ampak misli Dominiqua Pilona, dedka petih vnukov, se nenadoma oddaljijo od Montparnassa. Po smrti svoje žene, leta 1963, se je njegov oče Veno Pilon vrnil v Slovenijo, kjer je leta 1970 umrl.

V ZADKINOVI ZASEBNOSTI

Leta 1973 je bil ustanovljen muzej Vena Pilona, Pilonova galerija, umeščen v družinsko pekarno v Ajdovščini, kjer danes predstavljajo njegovo cenjeno delo. Takole se sprehod poetično in ganljivo raztegne med Francijo in Slovenijo. Za konec se podamo v Zadkinov muzej na Assasovi ulici/Rue d'Assas. Zatočišče kiparja Ossipa Zadkina, paviljon, ki ga je krstil za »Folie d'Assas« [Assasova norost/ekstravaganca], vabi k še zadnjemu spominu. »Moji starši so bili prijatelji Zadkinovih. Redno smo prihajali sem na čaj,« se Dominique Pilon spominja med sprehajanjem na hišnem vrtu. »Tam spodaj je bil golobnjak. Izginil je,« opazi mimogrede, kot bi slikar popravil majhen detajl pejsaža.