Blog

[ODSTIRANJA]

Priložena reprodukcija: Veno Pilon, ilustracija za Odé, 50. leta 20. stoletja, papir, tuš, Pilonova galerija Ajdovščina, foto: Primož Brecelj.

Pesniški glas Vena Pilona – njegova pariška poezija s sredine dvajsetega stoletja

V prejšnjem prispevku smo se dotaknili Pilonovega cikla »Guide de Montparnasse« [Montparnaški vodnik], danes pa bi se naslonili še na dve drugi pesmi, izbrani iz vsebinsko raznolike poezije Vena Pilona, ki jo je ustvarjal v različnih jezikih, največ v slovenščini in francoščini. Ko se je leta 1949 Pilon začel bolj intenzivno posvečati pesništvu, tako z izvirnim pesnjenjem kot s prevajanjem, je to takrat postalo njegovo najljubše področje umetniškega izražanja, na križišču literarnih tokov v velemestnem Parizu se je z vso predanostjo lotil pesniškega ubesedovanja lastnih refleksij.

Pesmi v prepisu v nadaljevanju sta iz Pilonove avtobiografije Na robu (1965), ohranjene pa so tudi njegove pesniške variante teh dveh v francoščini.

***

Na križpotu še Café du Dôme stoji

in kljubuje sredi Montparnassa

podnevi dremlje sredi sivih hiš

ki se stemnijo v noč in zagorijo

v stotere luči raznobarvne in mamljive.

V Dômu cevi neonske zdaj žarijo

in se kakor kače zvijajo po stropu

skozi stekleno kletko švigajo v nebo

in na nebu zvezde žro ...

pod njimi novi se omamljajo ljudje.

Vsak večer

luna pada na križpot

bledeča v uri čaka tam na sončni vzhod

vsako noč

Rodinov Balzac nad človeško komedijo bedi.

Z naslednjo pesmijo je Veno Pilon v verzih naslikal boemski Montparnasse. Kot zasledimo v korespondenci iz leta 1953, je to pesem pohvalil tudi Janez Menart in Pilonu obljubil posredovanje za objavo v reviji Beseda.

Na Montparnassu

Montparnos

favna gladne džungle

trdi idealisti vseh izmov

bledolični

rumenopolti

črnokoži

poslanci vseh tečajev

meceni izumrle pasme

in ženske tolažnice moških ...

V Rotondi in v Domu

smo sedeli pri kavi

dolge večere in noči

v desetih jezikih

govorili o Umetnosti

pa nismo našli odgovora

na vprašanje ki nas je mučilo

tako smo pred seboj strmeli

in se gledali iz oči v oči

na vsakem licu smo brali spoznanje

da smo le v sanjah živeli

lastnik Doma ‒ ta je pa bedel.

Pohajkovanje z umetnikom po različnih poteh znotraj pariškega mesta

V kontekst umetnikov, ki so v svojih obdobjih navdahnjeno predstavljali očarljivosti Pariza, je vsekakor treba umestiti tudi slovenskega slikarja, fotografa in pesnika Vena Pilona, ki je tam preživel štirideset let svojega življenja.

Kavarniško življenje je upodobil predvsem v svojih pariških grafikah in risbah, medtem ko je njegov fotografski opus iz njegovega francoskega življenjskega in ustvarjalnega obdobja pomemben tudi v prikazu tako za njegove mestne poti flâneurja kot zasebne prostore montparnaških ateljejev in portretov umetnikov, ki so takrat ustvarjali v mestu luči. Kot občutljivi sprehajalec po mestnih ulicah in parkih, ki prostor doživlja v svoji edinstveni perspektivi in likovno poustvarja prizore, se Pilon kaže tudi skozi ilustracije, s katerimi je opremljal znamenite vodnike, prodajne uspešnice tistega časa, pri založbi Odé, ki jo je ustanovil in vodil njegov slovenski rojak Dore Ogrizek.

Če bi razširili zemljevid iz atlasa umetnosti dvajsetega stoletja

Na zemljevidih svetovnih literarnih središč v različnih zgodovinskih obdobjih, od Shakespearovega Londona do Kafkove Prage in naprej, zasledujemo številne topose, ki so se tako ali drugače povezali s pomembnimi posamezniki in mesti. Če vzamemo za primer Pariz v dvajsetem stoletju, hitro ugotovimo, da je ta enako pripadal francoskim kot imigrantskim umetnikom. Ko potujemo po teh zemljevidih, bi želeli na karti Pariza in tudi drugih francoskih krajev označiti točke, ki so povezane z življenjem Vena Pilona, s pesmimi, zapisi, risbami, ilustracijami, fotografijami, slikami, grafikami, skratka z vsemi njegovimi umetniškimi deli, ki so tam nastala. In se tam sprehajati od odkritih do skritih kotičkov. 

Znotraj tega okvira umetniških priklicev urbanih prostorov, ki so vzniknili iz umetnikovih pogledov in njegovih doživetij mestnih mikrokozmosov med lastnimi raziskovanji, bi na tem mestu, kjer sicer govorimo o Parizu, mogoče samo omenili še eno drugo prestolnico. Verjetno ni naključje, da se ob razmišljanju o Pilonovih prikazih Pariza pojavi pomisel na knjigo o Lizboni, z naslovom »Lisboa: O que o turista deve ver«, ki jo je napisal Fernando Pessoa (1888–1935). V njej se portugalski pesnik in pisatelj, ki je v dolgih nočeh v kavarnah zapisoval misli na prtičke, dokler ga ni presenetilo jutro, posveti predstavitvi svojega kraja na način, kot bi ga lahko ugledal obiskovalec.

Priporočila za branje

Pilonove ilustracije, katalog, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 2007.

Veno Pilon: risbe, katalog, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 2013.

Maleš/Pilon, Pariško druženje, katalog, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 2004.

Veno Pilon: Ferrania, barvni diapozitivi, katalog, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 2016.

Veno Pilon: iz nove donacije Dominiqua Pilona, katalog, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 2021.

Stane Bernik, Pariški fotograf Veno Pilon, Pilonova galerija Ajdovščina, Ajdovščina, 1992.

Moj atelje v noči: atelje v očeh umetnikov (o Venu Pilonu gl. besedilo Tine Ponebšek), Obalne galerije Piran, Piran, 2016.