Blog

[OSEBNOSTI]

Walter Bianchi (Ajdovščina, 24. 1. 1897–Ljubljana, 15. 4. 1983)

O svojem sosedu in prijatelju zapiše Veno Pilon, da je ob obujanju spominov na mlada leta najraje zahajal k Hublju, kjer je »[…] z Valterjem tekal za metulji, lovil nosorožce in kače, plezal v veliko luknjo in trgal s stropa netopirje za zbirko njegovega očeta, […].«.

Walter Bianchi je bil rojen kot drugi izmed štirih otrok Antonu Karlu Vincencu Bianchiju in Johani Jochmann, hčerki lastnika velikega lokalnega valjčnega mlina. Otroštvo je preživljal v družini z bratom Brunom ter mlajšima sestrama Bianco in Mercedes v gosposki hiši, ki jo je na Prešernovi ulici (takrat Cesarski cesti) v neposredni bližini glavnega trga postavil njegov ded. Sin ljubiteljskega naravoslovca je tudi sam študiral naravoslovje, a študija ni dokončal. V Švici v Laussanu, kjer je živela sestra Bianca, se je izučil izdelovanja senčnikov za svetila in se po selitvi v Pariz konec dvajsetih let 20. stoletja, v času art-decòja, tam uveljavil kot oblikovalec – njegovi izdelki so bili razstavljeni na svetovni razstavi v francoski prestolnici leta 1937. Bianchijeva prefinjeno izoblikovana avtorska senčila so bila 2006 predstavljena tudi v Pilonovi galeriji.

Prvič je Bianchi obiskal Pariz leta 1927, kjer je prijateljeval s pisateljem Vladimirjem Bartolom ter z dramatikom Ivanom Mrakom in njegovo ženo, kiparko Karlo Bulovec, ki ga je večkrat portretirala (ohranil se je tudi njen portret v risbi iz 1949).

Po Pilonovem prihodu v Pariz sta se prijatelja veliko družila, »pri tretjem križu«, ko se je umetnik »zavedel po zamujeni mladosti«, ga je Walter, ki je bil v tem času poklicni plesalec v Grand Hotelu v Opatiji, »zapeljal v ples, da je ponorel«.

Bianchi je veliko potoval, predvsem po Italiji, obiskal je tudi Beograd, stalno pa je vzdrževal stike s primorskimi mladostnimi prijatelji. Domov se je vrnil po izbruhu vojne, leta 1939, medvojna leta pa je preživel med Ajdovščino in Gorico. Veliko je tudi pisal, med drugim je avtor pesnitve Črna balada, posvečene požigu vasi Ustje. Po koncu vojne je v Ljubljani najprej delal v gledališki scenografski delavnici, pozneje se je ponovno posvetil izdelovanju senčnikov ter pristopil k Društvu oblikovalcev Slovenije. Svojo prvo razstavo gvašev in risb je imel v Mali galeriji v Ljubljani 1954, na Pilonovi domačiji se je s svojimi deli predstavil 1980.

Leta 1976 se je Bianchi poročil z Marijo, vdovo slikarja Ivana Čarga. Sedem let pozneje je umrl v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Reprodukcije:

Walter Bianchi, Plavo drevo, b.d., mešana tehnika, papir

Walter Bianchi, Morska pokrajina, 1953, mešana tehnika, papir [Predloge za senčnike so bile pogosto fantastične vedute, redkeje je povzemal po dejanski pokrajini.]

Veno Pilon, Portret Walterja Bianchija, 1923, olje na platnu [Pred svojim odhodom iz rodne Ajdovščine ga je Pilon portretiral, Bianchi pa je o slikarju pisal.]