Blog

[OSEBNOSTI]

Lidija Wisiak (1906–1993), baletna plesalka, ki je kot priznana solistka nastopala na številnih evropskih odrih, je v štiridesetih letih dvajsetega stoletja delovala tudi kot koreografinja in postala pomembna plesna pedagoginja v Ljubljani, kjer je bila od leta 1964 do 1974 predstojnica na baletni šoli. Po njej se imenuje nagrada, ki jo Društvo baletnih umetnikov podeljuje za umetniške presežke na področju baletne umetnosti v Sloveniji.

Od konca dvajsetih let dvajsetega stoletja do konca tridesetih (1928–1939) je bila v Parizu zaposlena v umetniških ustanovah Opéra comique in Théâtre Châtelet, kjer je nastopala skupaj z Václavom Vlčkom (1895–1968), baletnim mojstrom, ki je drugače tudi veliko prispeval k zgodovini slovenskega baleta. Ravno v tem obdobju je v Parizu že živel tudi Veno Pilon, ki je oba plesalca portretiral in sliki leta 1931 predstavil na razstavi Salona neodvisnih (Salon des Indépendants) v Parizu.

Reprodukcija: Veno Pilon, Lidija Wisiak, 1930, olje na platnu, Pilonova galerija Ajdovščina.

Pilonova galerija Ajdovščina hrani dva tipkopisa pesmi, naslovljenih »Lidija«, in sicer enega iz leta 1933, kraj nastanka je Montparnasse, Pariz, in drugega iz začetka petdesetih let. V nadaljevanju objavljena prepisa pesmi nista kakorkoli korigirana.

Ob teh dveh pesmih se vprašamo, kateri Lidiji sta bili posvečeni. Lahko bi to bila Lidija Wisiak in najverjetneje je tudi bila. Če torej predpostavimo, da je v letu 1930 portretirana Lidija tudi Lidija v obeh pesmih, lahko povezano izpostavimo nekaj obrobnih opomb k sliki in poeziji.

Upodobljena štiriindvajsetletna balerina Lidija Wisiak, za katero danes vemo, da je za celo življenje ostala zavezana plesu, v zeleni obleki in z uhanom z modrim safirjem gleda nekam v daljavo, v lastni smeri, obrnjena stran od tistega, ki jo gleda, tako da vidimo le njen profil. Od strani torej zremo v čedni obraz z visokim čelom in pogled spustimo čez valovite, nazaj počesane, srednje dolge svetlo rjave lase. V nadaljevanju opazovanja se zazdi, kot da bi figura lahkotno lebdela nad stolom z visokim zlatorumenim naslonjalom, nedostopno zaprta z desno roko čez prsni koš. Iztegnjeni prsti te roke prekrivajo razgaljeno levo ramo, desno pokriva naramnica z našitim žametnim okrasnim trakom bele barve. Rahlo pokrčena leva roka vzporedno z desno, ki je usmerjena navzgor, nežno pada v plesalkino naročje. Pri tem položaju rok delujeta navzdol obrnjeni dlani, ločeni druga od druge, v trenutku pogleda na obe hkrati kot dve lahki peruti v svobodnem letu. Ozadje za portretiranko je, kot njene osenčene veke, modro in se na desni strani zaključi z rdečim robom. V kompoziciji prevladujoča modra barva s svojo hladnostjo med drugim simbolizira notranjo mirnost, čistost, sanjarjenje in nekakšen nedotakljiv vzvišeni svet.

Tri leta pozneje slikar pesnik v verzih izreka njeno ime, ki se »vije«, pleše v njegovi samoti, in kot melodija nalahno prevzema njegove misli, vendar ostaja oseba, ki jo upesnjuje, nekako oddaljena in nedosegljiva. Ista Lidija ga čez zelo dolgo časa, kot izvemo v drugi pesmi, po mnogih letih, ko oba živita že vsak svoje življenje, obišče, in takrat nekdanja medsebojna naklonjenost postane le še droben spomin, ki kot njene oči v poltemi hladno zasije, če si besedno zvezo malo po svoje sposodimo iz pete pesniške vrstice.

Lidija (Montparnasse, 1933)

Lidija

ime se tvoje

vije,

v melodijo

zlije,

in opaja

ko pripeva

lahno

mi po poti,

tako samotni poti,

Lidija!

Ali dolgo naj zaman me muči

melodija tvojega imena – Lidija?

Lidija (1951/1952 (?))

Dolga leta sem po tebi spraševal

zdaj si se mi sama pokazala

ko pred mojimi vrati si obstala

dama negovanih lic, že osivelih las;

oči so v polutemi hladno zasijale

toda linija ki mi je včasih pela

me sedaj ni več prevzela

ker jo je spremljal tuj gospod.

V treh jezikih smo o Prešernu govorili

ko si pa vrstice moje zdaj prebrala

si me hladno vprašala po naše:

zakaj mi tega nisi rekel v onem času!