Blog

[OSEBNOSTI]

Veno Pilon, Leonor Fini, ok. 1935, Č/B fotografija, papir

Leonor Fini je bila rojena v Buenos Airesu 30. avgusta 1907 italijanski materi Malvini Braun ter argentinskemu očetu Herminiu Finiju. V likovni umetnosti je bila samoukinja – človeške anatomije se je učila v lokalni mrtvašnici, znanje o kompoziciji in tehnikah pa je 'pila' iz del starih mojstrov preko knjig in obiskov muzejev. Po ločitvi staršev sta z materjo živeli v Trstu vse do selitve v Pariz v letu 1931. V tem kozmopolitskem mestu Avstroogrske monarhije, pravem loncu raznolikih narodnosti in kultur, se je seznanila z avantgardnimi tokovi, ki so jih sprožali umetniki, pisatelji iz vseh vetrov, tako sta jo med drugimi pisatelja James Joyce in Italo Svevo uvedla v modernistično misel.   

V tem času ji je poziral tudi Pilon – portret se sicer ni ohranil, se je pa Pilonov opis dogodka, v katerem pravi, da prijaznega povabila »mlade Tržačanke«, ki je bila »v polnem razcvetu svojega deklištva«, naj ji sedi za portret, ni mogel zavrniti. In nadaljuje: »Med risanjem si je Leonora neprenehoma popravljala nadkolensko podvezo nogavice, tako da mi je pri njeni koketnosti postajalo neznansko vroče, vendar sem se do konca vzdržal nadvse dostojno in resno.« Pilon je v njenih začetnih slikarskih poskusih prepoznal nadarjenost, »neukrotljivo ženskost prihodnje slikarice«.

Veno Pilon, Leonor Fini, ok. 1935, Č/B fotografija, papir

Pilon je talentirano, glamurozno, bleščečo in kontroverzno Leonor večkrat portretiral v fotografiji - fotoportret v črtastem krilu ji je bil eden najljubših, prav z njim se je takrat v javnosti velikokrat predstavljala.

S svojo živahno osebnostjo in ekstravagantno pojavo je mlada Leonor Fini vstopila v pariški prostor vodilnih nadrealističnih pisateljev in umetnikov, med katerimi so bili Paul Eluard, Salvador Dali, Man Ray in Max Ernst - s slednjim je imela v tridesetih letih ljubezensko vezo. Naj kot mogoče zanimivo podrobnost omenimo, da pa Andréja Bretona, avtorja prvega nadrealističnega manifesta (1924), Leonor zaradi njegove mizoginije ni prenašala. Čeprav je z njimi velikokrat razstavljala, se sama ni nikoli smatrala za nadrealistko. Leta 1936 je skupaj z Giorgiom de Chiricom, Salvadorjem Dalijem, Maxom Ernstom in Yvesom Tanguyjem s svojimi deli sodelovala na revolucionarni razstavi Fantastična umetnost, Dada in Nadrealizem (Fantastic Art, Dada and Surrealism) v Muzeju moderne umetnosti (MoMA, The Museum of Modern Art) v New Yorku. 

Veno Pilon, Leonor Fini (z mačko), ok. 1935, Č/B fotografija, papir                                                

Mačke, skozi življenje so jo spremljale predvsem perzijske, so jo fascinirale in bile v navdih.

Leonor Fini, Mačji ples, 70. leta 20. stoletja, barvna litografija, papir 

Leta 2008 so v zbirko Pilonove galerije prišle tudi tri umetničine barvne litografije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. 

Leonor Fini, Portret Madame Pilon, 1940, olje, platno, izgubljena, fotodokumentacija Pilonove galerije Ajdovščina                                                                                           

Bila je družinska prijateljica Pilonovih in je v Parizu portretirala tudi Anne Marie v španskem kostumu, ki je takrat »vtisnila njenim slikam poseben tip ženskosti«. Sliko je razstavila na beneškem bienalu, in kot Pilon poroča, se je ta na povratku izgubila pri transportni firmi, baje zaradi vojne, mogoče pa je da si jo je »nekdo izmed uradnikov prisvojil«.

Veno Pilon, Leonor Fini s prijateljico, ok. 1935, Č/B fotografija, papir                                               

Prevladujoč motiv v njenem slikarstvu je bil kompleksni odnos med spoloma – žensko je upodabljala kot dominirajočo nad pasivnim, androgenim moškim. V njenih delih je ta velikokrat prevzela podobo sfinge, portretiranke pa je vedno postavila v vlogo drzne, močne ženske, take, kot je bila sama.

Veno Pilon, Orakelj slikarjev, 1969 

 Tako je Pilon v knjigi ugank o umetnikih 20. stoletja, 'ubesedil' svoje videnje Leonor Fini, ki skupaj z Leonoro Carrington, Frido Kahlo, Meret Oppenheim, Remedios Varo, and Dorotheo Tanning, velja za eno najpomembnejših umetnic sredine 20. stoletja.

Kot uveljavljena portretistka – na platnih so se skozi njeno šest desetletij trajajočo slikarsko kariero znašla imena iz življenja mondenega Pariza – je »slikala podobe, ki niso obstajale, a si jih je želela videti«. Njo pa je med drugimi fotografiral tudi Henri Cartier-Bresson; posnetek iz 1933, na katerem je Leonor gola v bazenu, je na avkciji leta 2007 dosegel najvišjo ceno (305.000 ameriških dolarjev) do takrat prodanih fotografovih del.

Veno Pilon, Leonor Fini v pozi, ok. 1935, Č/B fotografija, papir                                                                             

Po vojni je oblikovala - tudi nagrajene - scene, kostume in plakate za znamenita operna in baletna gledališča (La Scala v Milanu, Pariška opera …) ter film (Federica Fellinija  8 ½, Johna Houstona A Walk with Love), s svojim vrhunskim ilustratorskim opusom pa je med drugim opremila tudi dela Edgarja Allana Poa, Charlesa Baudelaira in Shakespearja.

Veno Pilon, Prijateljica Leonor Fini, ok. 1935, Č/B fotografija, papir                                                                          

Svojo izjavo »Nisem muza, ampak umetnica« je slikarka potrjevala s provokativno umetnostjo in nekonvencionalnim življenjem, ki ga je zapustila leta 1996, v starosti 88 let.

Objavljene reprodukcije si sledijo v enakem vrstnem redu, kot so predstavljene z besedili.