Blog

[OSEBNOSTI]

Kdo je bila Ilse Schneider, ki je navdihnila začetke pesnjenja Vena Pilona?

»Poezijo sem imel zmeraj rad – je dejal s temperamentnim poudarkom, – pogosto sem si recitiral Župančiča, Whitmana, Dehmla, Verlaina in druge. Ko sem se nekoč vozil z motorjem po (tedaj) samotnih kraških cestah, sem si glasno ponavljal verze, in če je pihala burja, sem jo skušal prevpiti s stihi. V ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno so me navdušili ruski pesniki. Ko mi je bilo nekako trideset let, sem bil zaljubljen – kajpada 'nesrečno' – v neko Nemko, ki sem jo pozneje srečeval v literaturi kot pesnico, fotografko, umetnostno zgodovinarko; tedaj sem začel pisati – nemške pesmi. Izšla ni kajpada nobena. Včasih sem zagrešil kakšne verze za zabavo, to je bilo vse. Resneje sem se bil vrgel v prevajanje poezije.«

*Božidar Borko, »Veno Pilon« (besedilo, objavljeno v Delu, 7. 2. 1970), v: Veno Pilon: retrospektiva, Ljubljana: Moderna galerija, 2002, str. 78.

Najstarejše datacije ohranjenih pesmi Vena Pilona sežejo v njegova pozna mladostna leta, ki so bila zaznamovana s prvimi vplivi pariškega miljeja. Devetindvajsetletni Pilon je leta 1925 prvič odpotoval v francosko prestolnico, ki ga je očarala z »neomajno svobodo, lahko fantazijo, kultom lepote« (V. Pilon, Na robu, MK, 2008, str. 130), in tam se je kot razgledani mladi slikar z znanjem različnih tujih jezikov hitro vključil v kozmopolitsko družbo Montparnassa, središča takratnega umetniškega sveta, kjer se je tri leta pozneje za stalno naselil.

V tem obdobju je Veno Pilon spoznal tudi Ilse Schneider, Nemko, ki jo omenja v zgornjem citatu in o kateri je v avtobiografiji hudomušno zapisal, da se mu je »zdela sumljivo lepa za zakonsko zvestobo in tudi preveč intelektualna za mir v hiši« (V. Pilon, Na robu, MK, 2008, str. 179), tako da je raje pisal pesmi, v katerih je izpovedal svoja čustva (do nje). Te pesmi je prvotno napisal v nemščini, potem pa jih prepesnil še v slovenščino in francoščino, gl. naslednje: Hotel ti dati sem roko, z opombo, da je nastala v Parizu leta 1925 in da je prevod iz nemščine, shranjena v arhivu Pilonove galerije, francosko različico najdemo med objavljenimi pesmimi, ki jih je Miklavž Komelj pridobil iz zapuščine Janeza Negra, v knjigi Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij, Veno Pilon med podobo in besedo, str. 203; Zdaj v meni vse odmeva, z enakimi opombami kot pri predhodno omenjeni, tudi to hrani Pilonova galerija Ajdovščina, francoska različica (iz zapuščine Janeza Negra) v Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij, Veno Pilon med podobo in besedo, str. 204; pesem brez naslova, v francoščini, s prvim verzom: Merci, Ilsé, / […], objavljena v Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij, Veno Pilon med podobo in besedo, str. 198, tudi ta iz zapuščine Janeza Negra. V teh liričnih izpovedih so upesnjeni novi vzniki inspiracije, lirski subjekt je presvetljen ob prezenci mlade Ilse, hvaležen za srečanje z njo.

Kdo je bila lepa, mila, iskriva Ilse Schneider? Vsi biografski portreti Ilse Schneider-Lengyel (1903, München–1972, Reichenau) govorijo o tem, da je bila nekaj posebnega, njeno življenje pa je dolgo časa veljalo za skrivnostno. Najobsežnejše raziskovalno delo, ki je razgrnilo kompleksen kontekst okrog njene osebnosti, je opravil Peter Braun (roj. 1961), univerzitetni profesor v Jeni, predstavljeno je v njegovi knjigi Ilse Schneider-Lengyel. Fotografin, Ethnologin, Dichterin. Ein Porträt (2019).

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Ilse Schneider, po zaključenem šolanju v zasebnem internatu v Augsburgu, sprva izobraževala na pariški Académie de la Grande-Chaumière. To je bilo v tistih letih, ko se je tam istočasno udeleževal kiparskih tečajev pri Antoinu Bourdellu Alberto Giacometti. Ravno takrat je v tamkajšnje akademijske prostore hodil risat tudi Veno Pilon. Najverjetneje sta se z Ilse Schneider srečala prav tam.

Potem je odšla na študij umetnostne zgodovine v domači München, nato pa se je konec dvajsetih let prejšnjega stoletja preselila v Berlin, kjer je obiskovala predavanja iz etnologije in se učila fotografije pri Lászlóju Moholy-Nagyju. V Münchnu je nato odprla studio za komercialno grafiko in se leta 1933 poročila z madžarsko-judovskim arhitektom in slikarjem Lászlom Lengyelom. Zaradi vzpona nacizma v Nemčiji je Schneider-Lengyel z možem emigrirala v Pariz, kjer se je preživljala s pisanjem in fotografijo. Po koncu vojne, ločitvi in vrnitvi v domovino je Ilse Schneider-Lengyel sama živela v hiši ob jezeru Bannwaldsee. Ravno v tej njeni hiši je potekal tudi ustanovni sestanek skupine nemških književnikov »Gruppe 47«, ki so se ga udeležili Hans Werner Richter, Freia von Wühlisch, Walter Kolbenhoff in Wolfgang Bächler.

Če strnemo, Ilse Schneider-Lengyel se je uveljavila kot fotografinja, umetnostna zgodovinarka, etnologinja, nadrealistična pesnica, esejistka, literarna kritičarka, prepotovala je svet, se zanimala za oddaljene etnokulture, pri tem bi izpostavili njeno delo »Die Welt der Maske« (1934), in v mnogih pogledih postala pomembna avtorica, njena zapuščina je zares velika. Poleg tega so na primer z njenimi fotografijami umetniških del (med drugim recimo skulptur Augusta Rodina) opremljene knjige o različnih umetnikih in umetnostni zgodovini, sodelovala je tudi z znamenito založbo Phaidon. Kot zanimivost naj dodamo še to, da so med njenimi prijatelji bili številni ustvarjalci tistega časa, med njimi Paul Celan, Arno Schmidt, André Malraux.

V arhivu Pilonove galerije hranimo črno-belo fotografijo, na kateri je Ilse Schneider, na hrbtni strani so zabeleženi Pilonovo avtorstvo, datacija 1929/30 in naslov »Femme voilée«, kar bi lahko prevedli kot »Zastrta ženska«.

 

Spletni viri o Ilse Schneider-Lengyel:

https://www.deutsche-biographie.de/sfz114529.html

https://de.wikipedia.org/wiki/Ilse_Schneider-Lengyel

https://www.literaturportal-bayern.de/autorenlexikon?task=lpbauthor.default&pnd=119490927

https://www.deutschlandfunkkultur.de/peter-braun-ilse-schneider-lengyel-wie-ein-geheimes-zentrum-100.html

https://buchhandlunghofbauer.buchkatalog.at/ilse-schneider-lengyel-9783835333901

https://musenblaetter.de/artikel.php?aid=34847