Blog
Iz Pilonovih pomladi III. (#naprejvpreteklost)
[ODSTIRANJA]
Povežimo se s koncem štiridesetih let prejšnjega stoletja, z obdobjem novih iskanj takrat triinpetdesetletnega Vena, ki se je po »filmski avanturi« vrnil iz slovenskih krajev k svoji družini v Pariz.
Dolgi meseci po vrnitvi v Francijo so bili »najmračnejša« doba v njegovem pariškem življenju, kot se je spominjal, saj je z izgubo francoskega državljanstva in stalnega prebivališča (po prekoračitvi trimesečne vize) počasi začel izgubljati tudi sebe. Vendar so ga med počitnicami v Bretaniji, ko je »s strmega brega srepo strmel v razjarjene valove oceana«, iz temnih misli in skrbi spet zvabili v življenje sonce, ki je »ves čas stražilo na nebu«, narava, »takrat še posebno lepa«, in poezija.
Odšel je domov na Montparnasse in z vso vnemo, tudi ob pomoči žene, začel prevajati pesmi slovenskih pesnikov v francoščino, pa tudi pesniti svoje. »Za vsakim oglom je prežala name pesniška nadloga, nisem se mogel izviti iz njenega objema: polno torbo računov, zmešanih z rimo, polne žepe verzov, prekrižanih z računi, polne zvezke korektur, ki sem jih na ulici popravljal; kolikokrat sem se na podzemni železnici začudeno znašel v nasprotni smeri ali pet postaj predaleč – in vse to v službi devize 'Time is money!'. Toda sonce je svetilo vame tudi v podzemlju«, je zapisal.
Tako je prišla tista nova pomlad, zunaj in znotraj, ko je Veno spesnil te spodaj navedene verze.
POMLADANSKA
Mlado sonce se v nebo zaganja
od rasti pijano
razsiplje svoje sile vseokrog
od strasti pijano
se na mesto useda
se ob hišah opoteka
razbija okna
v mlakah se umiva
po drevju skače
draži popke na vejevju
v parku zapeljuje rožo
da narcis zavistno rumeni.
Kakor vsepovsod
spet je tu pomlad.
*Stran iz francoskega tipkopisa Vena Pilona za knjigo Na robu, Pilonova galerija Ajdovščina