Blog

[ODSTIRANJA]

Povežimo se s koncem štiridesetih let prejšnjega stoletja, z obdobjem novih iskanj takrat triinpetdesetletnega Vena, ki se je po »filmski avanturi« vrnil iz slovenskih krajev k svoji družini v Pariz.

Dolgi meseci po vrnitvi v Francijo so bili »najmračnejša« doba v njegovem pariškem življenju, kot se je spominjal, saj je z izgubo francoskega državljanstva in stalnega prebivališča (po prekoračitvi trimesečne vize) počasi začel izgubljati tudi sebe. Vendar so ga med počitnicami v Bretaniji, ko je »s strmega brega srepo strmel v razjarjene valove oceana«, iz temnih misli in skrbi spet zvabili v življenje sonce, ki je »ves čas stražilo na nebu«, narava, »takrat še posebno lepa«, in poezija.

Odšel je domov na Montparnasse in z vso vnemo, tudi ob pomoči žene, začel prevajati pesmi slovenskih pesnikov v francoščino, pa tudi pesniti svoje. »Za vsakim oglom je prežala name pesniška nadloga, nisem se mogel izviti iz njenega objema: polno torbo računov, zmešanih z rimo, polne žepe verzov, prekrižanih z računi, polne zvezke korektur, ki sem jih na ulici popravljal; kolikokrat sem se na podzemni železnici začudeno znašel v nasprotni smeri ali pet postaj predaleč – in vse to v službi devize 'Time is money!'. Toda sonce je svetilo vame tudi v podzemlju«, je zapisal.

Tako je prišla tista nova pomlad, zunaj in znotraj, ko je Veno spesnil te spodaj navedene verze.

 

POMLADANSKA

 

Mlado sonce se v nebo zaganja

od rasti pijano

razsiplje svoje sile vseokrog

od strasti pijano

se na mesto useda

se ob hišah opoteka

razbija okna

v mlakah se umiva

po drevju skače

draži popke na vejevju

v parku zapeljuje rožo

da narcis zavistno rumeni.

 

Kakor vsepovsod

spet je tu pomlad.

 

 

*Stran iz francoskega tipkopisa Vena Pilona za knjigo Na robu, Pilonova galerija Ajdovščina