Blog

[ODSTIRANJA]

V tri od Pilonovih štiriinsedemdesetih pomladi bomo vstopali skozi fotografijo, slikarsko delo in poezijo, vendar ne v časovnem zaporedju nastanka izbranih umetniških stvaritev.

I.

Najprej se bomo preselili v leto 1947, v povojno obdobje na vzhodnofrancoskem podeželju, v pomlad, ki jo je Veno Pilon doživljal v krogu svoje mlade družine.

Takrat že skoraj desetletnega sina Dominiqua, ki igra na piščal, ženo Anne-Marie in sebe je ujel v fotografski objektiv na travniku med drevesi v Jallerangu blizu Besançona, nedaleč od švicarske meje. Tam je bilo posestvo za oddih, precej oddaljeno od vasi, v lasti ženinih staršev.

Reprodukcija te fotografije je bila umeščena v Pilonovo avtobiografijo Na robu iz leta 1965 s podnapisom »Družinska pastorala«. Na hrbtni strani fotografije je zgoraj s svinčnikom modre barve napisano »Printemps 1947« [Pomlad 1947], po ugotovitvah Staneta Bernika pa je Pilon pozneje pripisal še »Družinska idila«.

Fotografija je zabeležila izsek iz verjetno najsrečnejšega francoskega obdobja Vena Pilona, saj je že jeseni istega leta odšel v Ljubljano, kamor so ga povabili k sodelovanju pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji, po ponovni vrnitvi v Francijo pa so se okoliščine zapletle.

*Veno Pilon, Pomlad, 1947, želatinsko srebrobromidni papir, Pilonova galerija Ajdovščina