Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

Veno Pilon, Hiša A. Renoirja, La maison de Auguste Renoir à Cagnes s/mer, olje, platno, 1929, Pilonova galerija Ajdovščina

Ste si mogoče že ogledali Musée Renoir de Cagnes-sur-Mer, Les Musées de Cagnes-sur-Mer? 

K temu vprašanju nas napelje eno od Pilonovih slikarskih del

V Pilonovi galeriji imamo v Zbirki Vena Pilona sliko, na kateri je hiša Augusta Renoirja, v tehniki olje na platno jo je Pilon naslikal leta 1929, potem ko je poleti popotoval po francoskem jugu, od koder je nadaljeval pot po Italiji. V zbirki hranimo tudi druga Pilonova dela z različnimi upodobitvami, v risbi in sliki, s tega potovanja.

O francoskem impresionistu Pierre-Augustu Renoirju in njegovem domu na jugu Francije

Umetnik Auguste Renoir (1841–1919), znani impresionistični slikar, je svoja pozna leta preživel na takrat kupljenem posestvu Domaine des Collettes, v jugovzhodnem francoskem departmaju Alpes-Maritimes regije Provansa-Alpe-Azurna obala. Jeseni 1908 se je z družino naselil v na novo zgrajeni hiši, ob kateri je ostala tudi stara kmetija (kmečko hišo je tudi naslikal), sredi stoletnega oljčnega nasada in pomarančevcev, na vzhodni strani mesta Cagnes-sur-Mer, na gozdnati vzpetini s čudovitim razgledom na morje in srednjeveško vasico Haut-de-Cagnes. V miru, ki ga je z odmaknjenostjo in navdihujočim razkošjem ponujal novi dom, je kljub zdravstvenim težavam nadaljeval s slikanjem in začel tudi kipariti, to obdobje je trajalo do začetka decembra 1919, ko je umrl in je domovanje podedoval njegov najmlajši sin Claude Renoir, ki je tam živel do leta 1960. Od takrat naprej je zadnje, veličastno Renoirjevo zatočišče obiskovalcem dostopno kot muzej, park je odprt za javnost. Vila v neoprovansalskem slogu je bila leta 2001 uvrščena med zgodovinske spomenike, stari mediteranski vrt z različnimi vrstami ptic pa je zaščiteno območje. V letu 2013 je potekala popolna prenova muzeja, h kateremu sodi tudi leta 2019 prenovljena Renoirjeva vrtna delavnica.

Kdaj je Veno Pilon dobil inspiracijo za sliko Hiša A. Renoirja?

Slabih deset let po Renoirjevi smrti se je po kraju Cagnes-sur-Mer sprehajal Veno Pilon, opazoval, skiciral, raziskoval skrite kotičke in zavil do parka, ki je obkrožal hišo, v kateri je nekoč živel slavni slikar in v katero so v času njegovega življenja pa še potem, ko so se tudi njegovi trije sinovi poklicno posvetili umetnosti, zahajali številni francoski ustvarjalci in drugi pomembni posamezniki tistega časa. Ob tem še podatek, da je ravno tam leta 1959 Renoirjev sin Jean Renoir posnel film Le Déjeuner sur l'herbe. Tako se je torej tistega počitniškega poletja 1929 Pilonov slikarski pogled zaustavil na starih, mogočnih oljkah in pročelju stavbe za njimi.

Kako nas naslikano nagovori?

Čeprav je Pilonova slika umetnikovega bivališča na svoj način posnetek stvarnega, gledalca zapelje v atmosfero skrivnostnega. Mogoče že samo zaradi tega, ker z neke obstranske pozicije skritega za drevesi gledamo proti hiši, zaznamovani z življenjem stanujočih v njej. Ko Gaston Bachelard v Poetiki prostora razmišlja o natančno, objektivno, z risarsko spretnostjo narisanih hišah, ki bi kot take bile odmaknjene od vseh sanjarjenj, ugotavlja, da pravzaprav kakršnakoli dobro narejena upodobitev hiše »sanjarja ne pusti dolgo brezbrižnega« (str. 75). Takole nas ta poustvarjeni prizor s slikarjevega sprehoda do posestva Renoirjevih, s svojo perspektivo, močno pritegne, saj poleg očarljive okolice, odtrgane od mestnega vrveža in hitečega časa, v gledajočem domišljijo prižiga tudi interesantna preteklost tega prebivališča, ki se nekoliko nejasno kaže iz daljave. Približane oljke, rastoče ob vrtni potki, vidimo v prvem planu in v kompoziciji zavzemajo osrednje mesto, razporejene so po celi dolžini platna. Markantna drevesna debla, poudarjeno črne barve, zamejujejo osvetljeni prostor zasebnosti, ki ga določa rahlo zabrisana zunanjost delno zakritega poslopja, pod modrim nebom dvigajočega se iz zelenja, in gledišče puščajo v kontrastno senčnem spodnjem levem delu slike.

Znotraj slikarjevega likovnega sveta

To likovno delo bi lahko postavili v kontekst Pilonovih krajin s stiliziranimi drevesi kot prepoznavnim motivnim elementom krajinskega slikarstva ekspresionizma in nove stvarnosti. Posamezna njegova dela iz tega okvira, kot so na primer Romarska cerkev Log pri Vipavi (1922), Ajdovščina (1923), Ajdovščina (1925), Črniče (1926), Lokavec (1928), je Tomaž Brejc izpostavil in vzporedil s sočasnimi sorodnimi evropskimi slikarskimi stvaritvami ter jih podrobno analiziral v članku »Veno Pilon: umetniške intencije in predstavni stilizmi dvajsetih let«, objavljenem v Zborniku za umetnostno zgodovino (1997, letnik 33, številka 33, str.157–196), pa tudi v prispevku »Na robu poti: Pilonove krajine« v katalogu Veno Pilon ob retrospektivni razstavi (Moderna galerija, Ljubljana, 2002, str. 19–33), iz katerega bi citirali misel, da je Veno Pilon tudi v krajini »iskal neko čutno gostoto, uresničenje njene podobe je bilo prav tako predmet vživetja in podoživetja«, »[t]udi pokrajino je hotel 'portretirati'« (prav tam, str. 31).

Kratek sklep o izpostavljeni sliki

Za konec bi lahko pridali le še to, da je ta, v nekem določenem trenutku zamrznjeni, upodobljeni izsek sredozemske pokrajine z Renoirjevo vilo, ki opazujočega predrami že zaradi izrazite barvne kombinacije, pravzaprav kot nekakšen obraz s potezami, ki govorijo o nekogaršnjem živem notranjem in zunanjem mikrosvetu.