Blog

[IZPOSTAVLJAMO]

PILONOVO DELO NA RAZSTAVAH pred 100 leti

Veno Pilon, Amour simple, 1921, jedkanica, papir

Jedkanica je nastala med študijem na florentinski Akademiji lepih umetnosti, kjer je bil  Pilon v letu 1920 sprejet v drugi letnik specialke in tam ostal, nezadovoljen s konservativnim programom, zgolj do marca naslednjega leta 1921, nato pa jo je, kot prej praško, zapustil brez diplome. Natisnjena je bila v Firencah - grafične plošče je Pilon namreč pošiljal v tisk k profesorju Celestinu Celestiniju vse  do 1927, ko si je nabavil »pravi in primeren tiskarski stroj«.

Pilonov grafični list, ki ga je podnaslovil Amour Simple (Preprosta ljubezen), so sprejeli na XIV. beneški bienale (XIV. Esposizione Internazionale d'Arte della Città di Venezia, april–oktober, 1924). Pilon je tako postal prvi Slovenec, ki se je z grafičnim delom udeležil tega prestižnega umetniškega dogodka, ene najbolj pomembnih razstav sodobne umetnosti na svetu. Med 41 na razstavi udeleženimi umetniki so bili med drugimi tudi Giorgio de Chirico, ki je v desetletju pozneje upodobil enega Pilonovih fotografskih portretov na sliki svojega ateljeja, francoski slikar, ilustrator, grafik in kipar Pierre Bonnard, belgijski slikar in grafik James Ensor ter ameriška slikarja in grafika Leon Kroll in Clifford Addams. Po posredovanju Alojzija Resa so na sočasni razstavi v galeriji Bevilacqua La Massa (v palači Ca'Pesaro) predstavili še tri druge Pilonove grafike.

Leto 1924 je bilo za mladega umetnika nasploh uspešno – prijatelj, umetnostni zgodovinar France Mesesnel je njegov opus uvrstil v Zbornik za umetnostno zgodovino, Narodna galerija pa je odkupila njegovi sliki Milka in Tihožitje s hruško. Po posredovanju uglednega umetnostnega zgodovinarja Antonija Morassija, ki je ob obisku Pilonovega ajdovskega ateljeja leto poprej v pismu njegovo umetnost označil kot »močno, zdravo in globoko ekspresivno«, je vzpostavil stik s Carlom Giuliom Bragagliom, vodjo pomembne avantgardistične galerije v Rimu ter imel tam v marcu samostojno razstavo.  

V Gorici dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki mu je pomenila »edino vez s kulturnim svetom«, se je pridružil multinacionalni skupini umetnikov (Circolo Artistico Gorizia), kritikov in ljubiteljev umetnosti   ̶  med njimi so bili Lojze Spazzapan, Marij Kogoj, Ivan Čargo, Vika Podgorska, italijanski slikar Sofronio Pocarini, inženirja Oscar Brunner in Giuseppe Gyra, arhitekt Umberto Cuzzi ter Antonio Morassi.

Morassi, organizator samega dogodka, je Pilona povabil k predstavitvi svojih del na Prvi goriški likovni razstavi (Prima esposizione goriziana di belle arti), ki jo je priredil omenjeni  Goriški umetniški krožek. Le malce za odprtjem beneškega bienala je tako Pilon sodeloval tudi na razstavi, ki so jo odprli 13. aprila v Svetniški palači na Korzu Verdi v Gorici in je trajala malce več kot tri tedne, do 4. maja. Med sedmimi izbranimi umetniki  (Italico Brass, Gino de Finetti, Vittorio Bolaffio, Antonio Gasparini, Alfonso Canciani in Alberto Calligaris), ki jim je bila v okviru razstave podeljena celovitejša osebna predstavitev znotraj ilustriranega kataloga s krajšim umetniškim in življenjskim orisom (pisec je bil Morassi),  je bil tudi Veno Pilon. Razstavil je 9 oljnih slik (Moj oče, Slikar Spazzapan (Portret slikarja Lojzeta/Luigija Spazzapana), Moja sestra, Glasbenik Kogoj (Portret skladatelja Marija Kogoja), Šivilja (Čipkarica), Ajdovščina, Log (Romarska cerkev Log pri Vipavi), Vipava, Tihožitje), risbi (Ženska glava in Akt), med 5 grafikami (Toskanska krajina, Starčeva glava (Starec), V temni krčmi (V brlogu) in Predmestje) pa tudi jedkanico Amour simple.  Kot najmlajši iz skupine je Pilon nastopil »z resnično novo osebno predstavitvijo in nova pobuda, ki jo je vtisnil goriški razstavi, izvira iz njegovega razgledovanja po ekspresionizmu«.

Povsem sodeč je bila po mnenju takratnih piscev razstava bogata in pestra, saj je zaobjela krog domačih, mednarodno že uveljavljenih imen ter sveže ideje najmlajših umetnikov Pilona, Ivana Čarga in Lojzeta Spazzapana.

Svoj zapis o razstavi v časopisu Jutro (23. 5. 1924, št. 122, str. 7) Pilon začenja s stavkom: »Gorica, mestece tihih ulic in liričnega razpoloženja, je doživljala od 13. aprila do 4. maja svojo prvo preizkušnjo.«, ter nadaljuje: »Namenili so me za 'clou' razstave, zastopnika dežele, simbolično vez obeh plemen. In zastopnika 'avangarde'.«

V pismu prijatelju Karlu Dobidi (6. 5. 1924) je razbrati tako Pilonovo zadovoljstvo, kot tudi zanj značilno skromnost: »Na letošnjo mednarodno v Benetkah so sprejeli “Amour simple” - seveda v italj. oddelek. V Gorici se je ravnokar končala razstava. Vspeh je gmoten in še več moralen, ker so nas razkričali na daleč. Zame so bobnali, da me je bilo kar sram.«