Blog

[OSEBNOSTI]

Mineva 130 let od rojstva umetnostnega zgodovinarja, kritika in konservatorja Franceta Mesesnela (Cervignano, 25. 11. 1894 - Turjak, 4. 5. 1945)

»Piši mi kaj o burji, hribih, hišah in ljudeh. Kadarkoli pogledam na tvoje slike, sem doma.«

Tako France Mesesnel v pismu iz Prage, datiranem 14. marca 1923, kjer je leto poprej na tamkajšnji univerzi zaključil študij iz umetnostne zgodovine in se pripravljal na selitev v Ljubljano, kjer je pozneje začel akademsko kariero. 

Prijatelj Pilon mu je kmalu nato odpisal iz Ajdovščine, v času »pomladi, ki je že v zraku, vendar se ne more še usesti na zemljo«, v ustvarjalnem zagonu svojega najbolj plodnega slikarskega obdobja, med nastajanjem velikega opusa v malem ateljeju očetove hiše na Prešernovi ulici 1.  

Mesesnela in Pilona je povezovala Vipavska dolina – Mesesnelu, sicer rojenemu drugje, je Vipava, takratni Trg, pomenila drugi rojstni kraj, dom, kamor se je vedno vračal. Po koncu prve vojne, v kateri sta bila oba aktivno udeležena, pa sta med študijem preživela leto v Pragi.  Pozneje sta skupaj obiskovala grad Lože, rezidenco družine Mayer, v katere družbo je Pilona vpeljal Mesesnel.

France Mesesnel je bil umetniško nadarjen, že kot gimnazijec je obiskoval  slikarsko šolo Riharda Jakopiča in z njo 1913 razstavljal pod psevdonimom Martin Burja. Svoje likovno znanje je nato izpopolnjeval med vzporednim študijem slikarstva na likovni akademiji ter umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti dunajske univerze.

Študij je prekinila prva svetovna vojna in Mesesnel se je v šolskem letu 1919/1920 vrnil k šolanju najprej na zagrebško, nato pa na praško univerzo. Leta 1922 tu zaključi študij  z doktorsko disertacijo o baročnem slikarju Janezu Wolfu, naslednje leto pa se je vrnil v Ljubljano in na univerzi prevzel mesto asistenta umetnostno zgodovinskega seminarja pri dr. Izidorju Cankarju, s katerim sta tudi so-urednikovala Zbornik za umetnostno zgodovino.  Postal je tajnik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva ter varuh in upravitelj zbirk Narodne galerije. V tem času plodne kritiške dejavnosti, organiziranja strokovnih ekskurzij in razstav ter poučevanja, je v svojih raziskovanjih umetnosti svoje študije posvečal predvsem primorskim umetnikom, med njimi posebno Josipu Tomincu.

Leta 1928 je Mesesnel, potem ko je leto poprej skupaj z drugimi asistenti izgubil službo na univerzi, zasedel mesto kustosa v Muzeju Južne Srbije v Skopju. Tam je začel sistematično proučevati makedonsko umetniško in arheološko preteklost, posvetil pa se je tudi njeni sodobni umetniški produkciji. Bil je predavatelj bizantinske umetnostne zgodovine na tamkajšnji Filozofski fakulteti, desetletje pozneje pa je bil imenovan za univerzitetnega profesorja. Po vrnitvi v Ljubljano je od leta 1939 deloval na ljubljanski univerzi kot profesor bizantinske umetnosti, obenem pa je po odhodu dr. Franceta Steleta opravljal službo spomeniškega konservatorja in banovinskega spomeniškega referenta.

V Mesesnelovo strokovno delo je vdrugič posegla vojna. Ob njenem izbruhu se je vključil v OF in bil ob začetku italijanske okupacije zaprt in nato izpuščen. Druga aretacija se je končala tragično, France Mesesnel je bil 4. maja 1945,  tik pred osvoboditvijo, s strani domobranskih policistov usmrčen na Turjaku.

Tesno prijateljstvo med Francetom Mesesnelom in Pilonom se razkriva tudi skozi njuno dopisovanje. Med pismi, ki so pričevalen dokument njunega pristnega odnosa, je tudi korespondenca, ki razkriva podroben vpogled v Pilonovo situacijo ob jesenski razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1923. Njegova dela so namreč doživela hudo in neupravičeno kritiko Saše Šantla, ki je mladega umetnika vznemirila in prizadela. Mesesnel je kmalu zatem ljubljanski publiki v tisku pozitivno predstavil prijateljevo najnovejšo slikarsko produkcijo.      

Pilonova galerija je v leta 2013 izdanem katalogu združila korespondenco prijateljev s predstavitvijo donacije. To je 2010 galeriji predal sin Franceta Mesesnela, Janez Mesesnel (Lokavec, 1931  ̶  Ljubljana, 2021), tudi umetnostni zgodovinar, ki je na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral prav z nalogo o umetnosti Vena Pilona. V prinesenem rjavem kovčku so bile Pilonove risbe in ilustracije, knjige in publikacije, ki so se navezovale na Pilona in njegovo umetniško ustvarjanje ter Mesesnelovi zapiski v rokopisu, razmišljanja o Pilonovi umetnosti, ki so zaradi svoje neposrednosti izjemno dragocena.

Sicer naklonjen impresionizmu je Mesesnel dodobra razumel in občutil prijateljev umetniški izraz in v zgodnjih 20. letih 20. stoletja je intenzivno delal na pripravah za monografsko študijo o Pilonu. S svojimi poglobljenimi članki, kritikami in razpravami upravičeno velja za prvega strokovnega pisca o Pilonovi umetnosti. 

Fotografije:

Veno Pilon, Portret Franceta Mesesnela, 1921, svinčnik, papir

France Mesesnel, Vipavski stari grad, 1910/11, olje, platno

Veno Pilon, France in Saša Mesesnel ter Ferdo in Nada Kozak (na mizi Pilonov kip notarja Lokarja), Lože pri Vipavi, 1927, Č/B fotografija, papir

France Mesesnel, Portret sestrice Ade, 1911/12, olje, platno

France Mesesnel, Portret prijatelja (sošolca), ok. 1912/13, olje, karton

France Mesesnel, Pilon na piedestalu, 1923, Č/B fotografija, papir