Blog
Živahni Montparnasse v Pilonovih verzih
[ODSTIRANJA]
Priložena reprodukcija: Veno Pilon, Le Dôme, Montparnasse 1934–1954, kemični svinčnik, papir, Pilonova galerija Ajdovščina, foto: Primož Brecelj.
»Guide de Montparnasse« Vena Pilona
V francoski verziji Pilonove avtobiografije »Au bord«, v tipkopisu ohranjeni v njegovi zapuščini, najdemo nekaj izbranih avtorjevih pesmi. Med njimi je tudi cikel krajših impresivnih pesniških predstavitev kavarn, restavracij, nočnih klubov, skratka kotičkov dogajanja in druženja na pariškem Montparnassu, zaobjetih pod naslovom »GUIDE de MONTPARNASSE«, kar za bralca torej postane zanimiv vodnik v verzih in ga popelje po živahnem umetniškem okrožju, od legendarne »La Rotonde« do znamenitega kabareta »Jockey«, v samo takratno »središče mednarodne boeme«, kot ga Pilon označi v spominih, izdanih v knjigi Na robu (1965), v kateri se za objavo tega duhovitega pesniškega vodenja po Montparnassu v morebitni slovenski različici ni odločil.
Iz tega cikla vzamemo pod drobnogled pesem o Dômu
Naj za začetek izpostavimo umetnikov verzni vpogled v dinamičnost dogajalnega prostora kavarne in restavracije, v katero je med svojim bivanjem v Parizu redno zahajal, saj je bila v bližini njegovega doma, to je »Le Dôme«, eno od zbirnih mest znanih in manj znanih montparnasovcev. Poseben duh nekega oddaljenega časa in njegovih ljudi, ki oživi tudi skozi ta Pilonov pesniški utrinek v francoščini, se je za vedno ujel med zidove tega pariškega prizorišča dolgih intelektualnih debat, spoznanj, sanjarjenj, dejanj umetnosti, zapečatenih tudi z nenavadno okusnimi francoskimi jedmi.
To je bil naslov v soseski, na vogalu bulvarja Montparnasse in ulice Delambre, na katerem so nekoč obubožani umetniki lahko za nizko ceno pojedli tuluško klobaso in krožnik krompirjevega pireja, tisti, ki so uspeli prodati kakšno sliko, saj so se na tem mestu vedno odvijala burna razpravljanja o slikarstvu in se je zraven razvil še neformalni trg, pa so na mizo dobili česnovo klobaso in biftek s pomfrijem. O tem pridihu k dogajalnemu kraju ter o dejstvu, kako vabljive so bile določene mestne gostinske točke, med njimi »Le Dôme«, za turiste, ki so prihajali gledat umetnike, spregovorijo vrstice Pilonove pesmi »Café du Dôme«.
»Le Dôme«, večkrat literariziran v različnih delih priznanih avtorjev, na primer v knjigi »A Moveable Feast« (1964) Ernesta Hemingwaya (z velikim navdušenjem Francozi berejo knjižni prevod »Paris est une fête«, slovenski ima naslov Pariz – premični praznik), ki je izšla po pisateljevi smrti in temelji na njegovih spominih na bivanje v Parizu (1921–1926), pa v romanih »L’Invitée« (1943) Simone de Beauvoir, »L’Âge de raison« (1945) Jean-Paula Sartra, »Tropic of Cancer« (1934) Henryja Millerja, »The Mysterious Mickey Finn or Murder at the Café du Dôme« (1939) Elliota Paula in tako dalje, je danes ena od restavracij na Montparnassu, ki jo določa najdaljša zgodovina, z začetkom v letu 1898. Po prvi svetovni vojni je ta postala simbol burnih dvajsetih let, ki so odprla mesto ženski emancipaciji, in svoje zavetje ponudila tudi druščini »izgubljene generacije«. Med redne obiskovalce Dôma, t. i. »dômiers«, se takrat vključijo intelektualni priseljenci z druge strani Atlantika. »Le Dôme« postane poznan kot »café anglo-américain« in od vedno multikulturen kraj postane to še bolj. Tam, kjer so se prej zadrževali Guillaume Apollinaire, Amedeo Modigliani, Jules Pascin, Pablo Picasso, Tsugouharu Foujita, Moïse Kisling, Chaïm Soutine, Ossip Zadkine, še dolgo bi lahko naštevali, celo Lenin in Trocki, se takrat družijo še mnogi drugi, Simone de Beauvoir, Jean-Paul Sartre, Max Ernst, Henry Miller, Anaïs Nin, Ernest Hemingway, F. Scott Fitzgerald, Ezra Pound, Man Ray, Robert Capa, Henri Cartier-Bresson in tako naprej. Po Pilonovi zaslugi je »Le Dôme« postal družabno središče tudi za slovenske intelektualce in umetnike, ki so za krajše ali daljše obdobje obiskali Pariz.
»Koliko bivših slavnih mož je krožilo po tedanjem Montparnassu, koliko prihodnjih, za katere se pa ni nihče zmenil! Tako so Ezra Pound, Eliot, Joyce, Henry Miller v ožji družbi svojih ameriških tovarišev popivali po nočnih lokalih, dokler se niso zjutraj s Hemingwayem začudili, da 'Sonce tudi vzhaja' in šli za njim na odprto pot ameriškega romana. Ko sem nekega dne sedel z družbo pri kavi, za nepremičnim črnim hrbtom neznanca, je moj prijatelj nenadoma vzkliknil: 'Charlot!' Neznanec je zbežal, za njim pa so gostje kričali: 'Chaplin!' in mu vsiljevali lističe papirja, da bi se jim podpisal, preden izgine v taksiju.« Tako plastično opisuje atmosfero Montparnassa Veno Pilon v svoji avtobiografski knjigi Na robu (gl. dopolnjeno izdajo, Mladinska knjiga, 2008, str. 149), iz katere sicer težko iztrgamo samo tale, en odstavek, toliko nadvse zanimivih odlomkov v njej govori o Montparnassu, Parizu, Franciji.
Samo še opomba k zgodovini ekstraordinarnega Dôma in omembi Chaplina v zgornjem citatu. Ravno na tem montparnaškem mestu se je leta 1921 odvil prestižen dogodek, 19. septembra je bil v Dômu organiziran sprejem v čast zvezdnikov takratne kinematografije Charlieja Chaplina, Douglasa Fairbanksa in Mary Pickford.
Prepis iz cikla izbrane pesmi, ki jo objavljamo v nadaljevanju, sledi izvirniku, brez vnosa kakršnihkoli popravkov.
CAFÉ DU DÔME
se nourrit des touristes
qui regardant les artistes
mais si vous êtes artiste
et vous voulez bouffer
faites attention à votre peinture
pour décrocher
LE PRIX DU DÔME
le patron vous donnera à l'œil
du saucisson à l’ail
du beef-steack frites au rosé nature
et vous donnera encore du fric
– si vous avez gagné
(mais si vous avez raté
dites aux amis qui s’y piquent:
“OH, moi – pas envoyé!)
Med Pilonovimi risbami (Zbirka del Vena Pilona v Pilonovi galeriji Ajdovščina) najdemo tudi eno z naslovom »Prix du Dôme« iz leta 1962.
S pesnikom po Montparnassu: preostale pesmi iz motivno zaokrožene celote, ki jo tokrat predstavljamo
Veno Pilon začne ciklus pesmi »Guide de Montparnasse« s postankom pri drugi najstarejši kavarni restavraciji na Montparnassu, »La Rotonde«, ki je bila ravno tako kot ostale naklonjena umetnikom, v tistih vznemirljivih časih so se tam zadrževali številni ustvarjalci z različnih koncev sveta, med njimi tudi glasbeniki Claude Debussy, Igor Stravinski, Erik Satie. Od tod se pesnik sprehodi do sosednjega Dôma, o katerem smo pisali v predhodnem delu besedila, in naprej do drugih lokalov na levem bregu Sene, če naštejemo v Pilonovem vrstnem redu, »Le Select«, »La Coupole« (kot zanimivost, tukaj sta se novembra 1928 prvič srečala Louis Aragon in Vladimir Majakovski) in bistro »La Palette«, kjer se zaključi prvi sklop, potem nas Pilon popelje še po prizoriščih nočnega dogajanja, to so »La Boule Blanche«, »Punch bar«, »Jockey«, »Venus«.
Nadaljevanje sledi
Ohranjena je še druga Pilonova poezija, ki neposredno upesnjuje Montparnasse, poleg tega v Pilonovi galeriji hranimo številna likovna dela, ki upodabljajo prizore iz kavarniškega življenja in umetniške vtise iz različnih predelov velemesta, predvsem v risbi. Za pripoved o Parizu je zelo pomemben tudi Pilonov fotografski opus. Nadaljevanje na to temo vam ponudimo v branje v prihodnjem prispevku z naslovom Pilonov Pariz.
Predlogi za nadaljnja branja o zgodovini umetniškega Montparnassa
Mathyeu Le Bal, Montparnasse: Quand Paris éclairait le monde, Pariz, Albin Michel, 2022.
Spletni viri :
https://autour-de-paris.com/dossiers/que-reste-t-il-du-montparnasse-boheme-des-annees-20
https://www.parisbalade.fr/le-dome-histoire-a-paris
