Blog
Špelca Čopič
[OSEBNOSTI]
Danes prebiramo prispevek o likovni umetnosti Vena Pilona ob njegovi šestdesetletnici (Naša sodobnost, 1956) in se spominjamo avtorice tega zanimivega vpogleda, Špelce Čopič (1922–2014), pomembne raziskovalke na področju umetnostne zgodovine, z obsežno bibliografijo in doktoratom na temo javnih spomenikov v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, likovne kritičarke, profesorice na likovni akademiji; eden od njenih dosežkov je tudi oblikovanje inventarne knjige Narodne galerije v Ljubljani, ki jo je pripravila po zgledu Louvra. In ravno pri Louvru in Parizu se srečata naš in Pilonov spomin na Špelco Čopič.
V omenjenem besedilu se oprimemo naslednjih njenih besed: »[…] širina, družabnost in poštenost, smisel za šalo in potreba po veselju, velika odkritosrčnost in delavnost. Vse te lastnosti združuje v sebi slikar Veno Pilon, ki nam je naslikal svojo zemljo in ljudi kot še nihče pred njim. Njemu gre hvala, da imamo v umetniški podobi ohranjene poteze Primorske, tiste poteze, ki so pogojene v času in bodo z njim izginile, in one, ki jih ne bosta ne čas ne sprememba okolja uničila, ker so izraz najglobljega, kar nosi določena ljudska skupina v sebi.«
Ob tej citirani misli objavljamo še njen že znani fotoportret, ki ga je Veno Pilon leta 1947 posnel v času njenega pariškega študijskega obdobja. Na tej fotografiji jo vidimo kot mlado petindvajsetletno dekle v svoji študentski sobi; obdana s knjigami na postelji sproščeno prebira umetnostnozgodovinsko čtivo, kot izvemo iz njenega pričevanja, v katerem razkrije, kako natančno je Pilon načrtoval vsak detajl, pri čemer je bil pomemben tako rdeče-vijoličast karirast šal kot izbira knjig, ki jih vidimo na vrhu kupa (na levi strani stola je na primer »Umetnost zapadne Evrope« Franceta Steleta). To je bil njen »duhovni portret«, kot je povedala.
